Ko svetlo zeleno, se meša z rumeno,
pride še Sonce na znani obhod,
se jutro je komaj dobro začelo,
takrat jaz grem z Luno v gozd na sprehod.

Medtem, ko se Luna po svoje zabava,
jaz pridem v svet, meni neznan,
na drevesu v bršljanu se škrat pozibava,
na jasi si vila lase razčesava.

Ko vsa sem prevzeta od gozdnih lepot,
odprejo se vrata, prekrižajo pot,
padem v dvorano v zelenem postlano,
vsi zbrani tam čakajo ples in zabavo.

Takrat kot bi mignil že nekdo me zgrabi
in zopet me v gozd že znani prestavi.
Vse je drugače, so izginila vrata,
vile ni več , med bršljanom ni škrata.

Komaj od vsega sem si opomogla,
ne vem, kako zdaj preživela bom dan
a nimam izbire, pač takšni so časi,
poiščem še Luno, domov grem počasi.

Vesna Majes Klančičar