Nikdar zaprta vrata me
Vselej prostodušno spustijo
V prostor, kjer razpadem.
Na pradelce tkiva svojega
Vzhajanja, nedeljive kosce
Obžalovanja. V snov
Supernov, delirij verige svetov.
Na vodo in sol.

Potem se pobiram skupaj,
Da bi se vsaj mimobežno
Uresničila ob tebi. A v platnu
Vseh neizrisanih slik manjka
Osnovni gradnik za vnovični stik.
Dotik.

Odeta v golost hrepenenja
Se slednjič izlijem med reže tal.
Če bi imela oči, bi tisto brdko
Nevidnost med nama iskala,
In če bi še vedno imela ušesa,
Kak košček kože, košček telesa,
Glasbo zadnjega plesa.

A v sedmem nadstropju bordela
Prodanih duš sem le črna pega
Ednine. Singularnost osebno.
Blebetav poganjek norosti.
V čarobnem prostoru za vrati
Si ves tuj in lep in leden, svet,
Ki me lepi v strup, planet ožganin,
Kamor skorjo za skorjo
Hodim goret.

Aleksandra Kocmut - Kerstin