OGNJENA

Si kdaj videl
Žensko
Na grmadi
Ki gori

Kriki
Presunljivo
Parajo nebo
Iz oči
Ji kri kipi

V lavo
Se spreminja
Kostna masa
Se topi

Ni več upanja
Da ona
Se še spokori

Ogenj sika
Liže
Vanjo se zažira
Ona te preklinja
To je njena agonija
Se levi

Kriči
Zdaj si zmagal
Inkvizitor
Tebe bolj boli,
Saj tvoje Bitje
V meni
Že umira

A čudež se nato zgodi, jo v Vilo spremeni,
ognjeno pleše, se vrti, pred vsemi topota,
njen ritem ti srce raztrga, s peto ropota,
zdaj vate krila širi, vzame kar te bremeni.

Spraskaš
S kože
Žolco dvoma
Gejziri loja
Bruhajo na plan
Nisi več ti
Iščeš se zaman
Pošast preklana si
Ki nima doma ...

Potem, ko dolgo več nikogar ni,
iz tebe se Ognjen Metulj rodi.
Enkrat na tisoč let se to zgodi.
Z Ognjeno Vilo srečen si, vse dni ...

... in jaz sem Ti ...

Dule Metulj

Komentiranje je zaprto!

Dule Metulj
Napisal/a: Dule Metulj

Pesmi

  • 01. 05. 2009 ob 12:26
  • Prebrano 1433 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 425
  • Število ocen: 11

Zastavica