Z levico jo objema prek vratu, k sebi stiska,
s prsti išče, boža, tipa bilo …
Išče, najde njen utrip srca,
z lokom nežno preko njene strune zaigra.

Ona vsak njegov dotik dobro pozna,
iz njenega telesa nežno strast izvablja.
In struna poje, joče, drhti in trepeta …
Njegovo srce poje, njena duša mu igra.

Oči pripre, z lokom boža, išče pravi zven,
glas strune ne prizna drugačne melodije.
Skupaj igrata pesem, ki je ne izbriše čas.
Žalost, srečo, večno hrepenenje,
s svojim zvenom mu privabi na obraz.

alineja