Ko grenkoba, žalost, bol, obup, srce zalije,
veselje, sreča, vse, utone v pozabo.
Kar še včeraj je srce razveselilo,
danes bledo senco smeha na obraz prikliče.

Takrat ne vidiš zvezd, ne mavrice, ne sonca.
Ne pride do ušes zven lepe, stare melodije.
Tema na okno pade, oblak nebo zakrije!
A dnevi? Vsi so črni. Žalostni. Brez konca.

Kaj naj ti dam, storim, povem, obljubim,
da bi na tvoja usta zopet smeh zvabila?
Da bi v očeh se iskrica prižgala, zaiskrila
in žalost, bol, obup, bi za zmeraj prepodila?

alineja