Zdaj Čas tišči me, več ne znam postati,
in tja bežim, kjer zdi se, mir me čaka.
Pogled je blazen, lice mrzla spaka,
odmev iz groba ne dovóli spati.

Poniknila v odsev sem polne lune,
do dna me je sifon krvi potegnil,
pred mano sence je pridih pobegnil,
hreščeče tulijo podzemske strune.

Jaz pa sem sama, gluha in prosojna.
Ne vidi me nihče in ne jaz njega.
Rdečine soj je moja strast opojna,

ta vonj železni me še vedno bega.
Zapahnil Veliki je vrata dvojna.
Prepoved Smrti spet do mene sega.

+

Ne, nisem smela v miru v prah preiti.
Zlih sila me je k zemlji priklenila
in večno mrtvo-živa kri bom pila;
prekleta Sla mi ne pusti oditi.
 

Lidija Brezavšček - kočijaž