Na jug zapoznele štorklje letijo.
Joj, kako belo je poletje!
Nad travami cvetijo češnje.
Romance starega časa bledijo.

Ne, ne morem pisati o majhni morski deklici,
Ne morem, ker majhna morska deklica ni moja,
Ker mi je nihče ni dal.
In ne morem pisati o srečnem žabjem princu,
Ne morem, ker srečni žabji princ ni moj,
Ker me sploh še ni spoznal.

Kako belo je belo poletje belo!
In češnje in štorklje in trave in jug!
Vaša belina je moj poraz.
Ne, ne morem pisati o vas.

Lahko sem – nekoč – pisala o sebi,
Dokler sem se še poznala.
Zdaj sem si tuja – in ko bi
Še kaj napisala, bi lagala.

Ker belo ni belo! In češnje so bele
In trave so bele in jug je zelen …
Ne morem pisati o majhni morski deklici,
Ker za belim poletjem pride jesen.

Ker za belim soncem posije rumeno
In ker tema bele ne prizna.
Ne morem pisati o srečnem žabjem princu,
Ker ni bela njegova žoga iz zlata.

Mrak je bel in jutra so bela
In ne, ne morem pisati o belem poletju!
V jutranjem mraku se beli tuj obraz
In mi pravi, da sem to jaz.
Ampak – kako bele so perjanice indijanskih poglavarjev!
In kako bele so bojne barve njihovih lic!
In kako beli so hrbti neskončnih prerij.
In kako bele so misli utrujenih ptic.

V belem naročju belo nosim
Pobeljene kamne iz suhih strug ...
Mala morska deklica bela leži na gladini
In žabji princ leti v kljunu bele štorklje na jug.

Ne, ne morem pisati o vas,
Zato ostanite, kjer ste,
In utišajte glas
Pod bele frekvence tišine.

Z debla se lušči belkast lišaj.
Joj, kako belo je poletje
In češnje in štorklje in trave in cvetje
In ta trenutek, ko rečeš: »Zdaj!«

Aleksandra Kocmut - Kerstin