Nemogoče je
da bi sonce vzšlo
kdaj na zahodu
tako je nemogoče
ne pogledovati vate
vohunim
tvoje čelo kakor klif obale
kodri vzvalovana noč
ustnice kot mehka postelja
v katero ležejo še moje
svet se zaziblje
zvezde plešejo
nasmehi na kometih
treskajo bleščeči v naju

nemogoče je
da ne bi sanjarila
dokler sediš
ob oknu v tretji klopi

nad menoj se sklonijo očala
ozka usta sikajo med slino
Kaj je tako smešnega padlo vate mala

obrneš se
name nasloniš svoj pogled

jaz profesorju pod nos
naivnega
v kotičku levo
si ujet

pi - irena p.