NASMEH IZ SPOMINA
Dan je tih in krajši.
Skoz špranje gledam,
življenje polzi v tolmun.
Trenutki so slajši.
Ukradeni iz neskončnosti
vedno krajših poti …
Praznost izrine trpljenje.
Jesen žalostno zapoje
v golih krošnjah,
v pozabi časa nekje
bije neko srce …
V razklanih nedrjih
živi, a je umrlo …
Kot posušeno drevo
ali vejica pelina.
Potepuški pogled
pa znova privabi
nasmeh iz spomina.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zdenka Detiček Opič
- 21. 11. 2014 ob 16:36
- Prebrano 566 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 176.7
- Število ocen: 6
