Pepel po svetu med ljudi,
ko zadnja pesem še gori.
Vdihavajo stihe,polne teh zgodb
in še vrsto nedolžnih sodb.

Papir in črnilo že zoglenita,
v njiju še zadnja zgodba je skrita.
Toda ljudem se pa ne svita,
da njim bila je zakrita.

Ne vedo,ne smejo,le dihajo jo,
dokler v pljučih ne dihajo z njo.
Polni so je,a je ne poznajo,
ne vedo,ne vedo,da se z ognjem igrajo.

Ker tema jo išče,išče in ve,
da taka zgodba med ljudi ne sme.
Ker mora jim nekega dne vse pove
in takrat bo daleč,daleč stran od nje.

Srce hrepeni,ne ve več kaj naj,
želi si te pesmi,zgodbe nazaj.
V njej milo dekle je jokalo,
ter skoraj iz zgodbe je vstalo.

Krila so bela,
obraz črna smrt.
V zrak poletela,
v njej močan je srd.

So sence,so vojne,
ni teme spokojne.
Vse duše preišče
in ker je ne najde še vedno jo išče.

Vsa srca s strahom napolne,
preišče še vrane in žolne.
Toda pesem zletela,
je v plamenih zgorela.

V prepadu počiva,
v svetlobi prebiva.
Ker tema je ne doseže,
četudi vso svetlobo z nožem prereže.

Ker pesem verjame,
da tema dušo ima.
Da ji toplota srce objame
in ga iz svojih rok ne da.

Da tema se joče,
globoko v telesu svojem.
Tu ogromno nevihte,nevarne toče,
ki kliče po srcu njegovem.