Sita sem mimohodcev

s steklenimi obrazi.

Leden veter veje skozi okamenela telesa

in guba duše v popačene sence.

Kdo koga sploh še pozna?

Grem.

Tja, kjer še vedno iz ene same besede,

zraste tisoč rož,

k razprtim nasmehom,

ki so slajši in opojnejši od vonja ciklam

in k tistim posebnim pogledom,

okroglim od smeha,

rahlo poševnim od nagajivosti,

s prikrito močjo ti zlezejo v najglobji dotik.

Grem, ker vem za angele,

videla sem jih,

nežna rahla bitja,

s krhkimi koraki

ki iz telesa v telo

pretakajo nadzemsko toplino

ob kateri se ogreje še mesec

in za eno samo podarjeno kresnico

te posujejo z  plazom nebeške hvaležnosti.

Vsrkaš jih, da zaživiš

in ko te njihove kratke roke

z dušo zajamejo v objem,

te prepeljejo do utripa in preko-

do spoznanja,

kako prazni smo navadni ljudje.

Neni