Triptih
akacija sega v nebo
z bodičastimi prsti
prebada škrlat in
mrak potiska dan
čez robove skalnih
previsov
na kolenih se umiva maček
potem zaprede in greje
ostarele kosti
v ušesih brni tišina
misli uhajajo nazaj
prepletajo se
v zven samote
noč dobiva vse bolj prosojno polt
izza bližnjega hriba pokuka luna
in nazdravi s kozarcem
srebrnine
dolgi požirki lepote
odplaknejo nelagodje
To so res dolgi požirki lepote, natančno izrisani, premišljeno razmeščeni v prostor pesmi - nočno tihožitje z odzveni v notranjosti. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 18. 11. 2014 ob 22:48
- Prebrano 918 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 709.47
- Število ocen: 21