Azrael, nadangel smrti,

nad grešno letal je zemljo,

izmučen od misij neštetih

nekoč spustil se je v meglo,

ki se decembra motovili

po Sarajevu kot nekdo,

ki ga teži strašansko breme,

pa sam ne ve ne kam ne kod...

Enak tej megli Sarajevski

je Ismet Ćelo bil. In ko,

potrkal na njegova vrata

je mračni Azrael s koso,

je črnih misli iz predala

s tresočo roko vzel svoj kolt,

prislonil cev si na sence

in sprožil, češ, kar bo pa bo...

Kdo ve na kaj takrat je mislil,

morda na žensko? na mladost?

na dni, ko v Zenici slovel je

kot najbolj nor daleč okrog,

ko mnogo mož je imel pod sabo

in bil je spoštovan povsod;

več let je preživel v ječi,

a vendar mu tako slabo,

kot zdaj, tam ni bilo nikdar!

Ah, zdaj! ko vojna je končana

in mir kraljuje vsepovsod,

ko širi spet se grda slava,

da je zločinec in falot;

a stara rana žge še vedno;

skeli ga v prsih skoz in skoz

srebrna krogla, ki jo snajper

v srce pognal mu je nekoč...

Iz dneva v dan slabotnejši,

zadet od morfija in drog,

odločil neke se noči 

je za mamljivejši izhod: 

v obupanosti iz predala

je vzel svoj legendarni kolt.

Aj, koliko ljudi pospravil

ta stari Ismetov je kolt?

Skrivnosti zvedeli ne bomo,

odnesel jo je s sabo v grob!

A eno zdaj je že gotovo:

ustrelil se je z njim v glavo...

In tisti hip ga Azrael je,

ta angel smrti, vzel s seboj

in samo Alah ve kam sta odšla,

v pekel morda ali nebo?

Oj, ljubljanski kozolci!

Vidim vas, vidim,

kakor brezdomci,

brez prave strehe nad glavo,

stojite v predmestjih,

na polju, ob cesti;

skrivljeni, zlomljeni, zgrbljeni, vase podrti

čakate smrti!

Oj, ljubljanski kozolci!

Kje so zdaj časi

ko na vaših rokáh so počivali

trave in klasi,

ko kmet je pospravil mrvo na late

in se zvečer oglasila

je harmonika mila,

ko fantič se vračal je kdaj z veselice,

ves zaljubljen in blaten,

in je na vaše lesene nožice

vrezal srce

in skrivnostne kratice.

Oj, ljubljanski kozolci!

Vi zdavnaj odsluženi borci,

stebri slovenstva,

vidim vas, kako

umirate bedno

ob magistralah

s kričečimi jumbo plakati

na ramah,

ki v tujih napisih častijo

denar in tujino,

vidim vso vašo stisko in bedo

in morda, skupaj z vami,

vidim umirati med nami

še našo kleno slovensko besedo.

Matej Krevs