Jutro

 

Med sencami belih rjuh

si maneš zaspane poljube,

v rezko tišino puhaš  zehajoči dim.

 

Si kot privid, ki se je skotil iz prediva sanj.

Ustavljaš ure, namesto njih lepiš svetlobo

na stekla maternice.

 

Tu pa tam, se zarosijo gumbi spalnih srajc.

Lahni izdihi kuštrajo nebo, skoraj do nerazpoznavnosti.

 

V delčku minljivosti se izza velikega trebuha

prikaže dete, njegova polt je svetla, oči velike

in srečne.

 

Ročice steguje za sladko peno, ki postaja vse

bolj puhasta.

Nebo zagori.

 

 

 

 

 

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 18. 11. 2014 ob 07:03
  • Prebrano 422 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 406.16
  • Število ocen: 11

Zastavica