Rod je pregnan,
vse je prestal,
a kaže, da zdaj,
zdaj se bo vdal.
Volkulja nič več
sinov ne doji.
Rod pa ugaša
kot mestne luči.
In zunaj je mrak,
znotraj takisto.
Ta zmešan na pol,
oni pa čisto.
A rod je pregnan,
a, kaže da, vdan …
Iz zibelke izgnan …
Jeklen? Razprodan!
kaj reči od dobri rimanki, ki je hkrati protestna in polna resignacije ... Ne vem, samo to, da odraža trenutno stvarnost, ki rod (ni važno kateri krog le-tega vzamemo) potiska v območja brez oprimkov ...
Kaj reči? Čestitke.
LP, L
Čestitke za izbor!
Jošt Š.
Čestitke, Matej Krajnc, še sem lepim obrazložitev uredništva k izboru pesmi jeseni 2014 v formi:
Kratki verzi poudarjajo silovitost pesmi in njeno sporočilo. Rime nakazujejo ritem propadanja, ki mu sledi odsekan konec. Volkuljo lahko razumemo kot mater (domovino), ki dovoli, da zmaga tisti, ki je močnejši: mrak je močnejši od svetlobe, zmešanost od razumnosti, podložnost od osvobojenosti, smrt od življenja. Pesem, v kateri čutimo trenutno stvarnost, v kateri je vse manj pravičnosti, poguma in pameti, v kateri je vse več ljudi izgubljenih v območju brezupa, ko se želja po samoohranitvi umika podložnemu prikimavanju in zlitju z brezoblično množico brezimnih.
Poslano:
05. 01. 2015 ob 19:44
Spremenjeno:
05. 01. 2015 ob 19:48
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!