Ker niti zlati kralj ne ve,

da vsak njegov glas trga mi srce.

Si želim,da sij njegov me ovije

in v sence me zavije.

Ko z roko seže mi v lase,

ne ve,ne ve,zakaj ne sme.

Ker želje so sebična stvar,

iz njih nastane polno utvar.

Ko voda dere med hribovji,

želi si,da bi našla pot.

Utira si jo med skalovji,

ko kdo je vznemiri,mu hitro vrne,da oba sta spet si bot.

Pove mi vse skrivnosti vaše,

sence znotraj vaših src.

ja,res so vse te naše,

toda jih ne prenesemo,kot ne brc.

Šepeta mi veter zgodbe stare,

saj jim nikakor ni pare.

So vitezi in so kraljice,

v daljnih krajih lepe ptice.

Čutim z gorami,

z zvezdami vrh neba.

Tu na svetu vsi smo sami

in kaj če duša bo odšla?

In ko drevesa šteješ veje,

ker vedno več jih ima.

Gledaš,kako se ti življenje smeje

in te iz svojih rok ne da.

Kadar slišiš iz planine,

kjer prelepi potok žlobudra.

Želiš si da trenutek ne mine,

da se s teboj igra.

Tiho listje pada z veje

in odleti v noč samotno.

Nič več ti srca ne greje,

le pluje sem in tja odsotno.

Kaj bi zvezde brez vesolja,

brez teme noči?

Kaj bi pa prelepa polja,

podnevi brez luči?

Poiščeš sanje daleč stran,

toda vsak korak je zaman.

Saj so odletele,

ker jih tvoje roke niso ujele.

BlackRose(Leona)