Nekdo obrne peščeno uro

v izštevanje

in prazna zrna, 

potisnjena na pot

zdrsijo v isto smer-

globoki negotovosti naproti.

V neskončnem upanju

vsako telo kleše svojo strugo,

koža se tu in tam obdrgne v dotik,

prsti se ob izpitju vonjav

skrčijo ali iztegnejo v bežno uživanje.

Vsaka usta prežvekajo uganke vzdolž poti

vse do odgovorov,

njih okusi za vedno obležijo na jezikih.

Sleherno zrno napolni

svojo notranjost

preden se izteče na drugo stran.

Neni