Hrbtenica mojega bitja

je hermetično zaprta,

polna premikajoče teme.

Brez prestanka

plujem po nevarnih poteh

skrita za zamašenimi ušesi,

usti in očmi.

Oskrunjena.

Živo oko me gleda..

Prihajajo pošasti, črvi...

Utapljam se...

Ne morem več dihati.

V sebi doživljam

razkroj celic, mesa.

Zaprta v svojem svetu

vam pišem pesem,

ki bi utrla pot do mene.

Čez široko reko razpadajočih snovi,

čez hudobni tok strahu

zgradil most,

ki bi  povezal napeto z umirjenim,

svetlo s temnim

in v moji notranjosti

pospravil nered.

Iztrgana iz oblasti teme

danes sprejemam zakrament krsta.

Jantar strahu je odletel v vesolje,

zaplesal je svojo vizijo.

Ostal mu je le še

okrasek na nebu.

levcek