Tvoja dlan je v moji

slišim kako mi razbija v prsih

prijetno

namenjena sva na sprehod

le vetrič nama sledi

in kakšna izgubljena kaplja dežja

tiho sva ker ni potrebe po besedi

v nejeveri vsake toliko pogledam

proti dlanema in v tvoj obraz

res si ti in tu si

pokažem ti na račji par

na čapljo ki je ravno poletela

nikamor se nama ne mudi

za kosilo si samo pogrejeva enolončnico

ti si svojo pesem že napisala

jaz bom potem proti večeru

le kaj Čarliju roji doma po glavi

mogoče bi bilo bolje

če bi ga pustila v kletki

prav možno je da nama zopet prekljuva

kabel od miške ali tipkovnice

tako lepa si mi veš

nikoli ne odidi

prosim.

igor žuravlev