Osamljena noč

senca belih krizantem

pokriva zemljo.

Mačehe imaš otrok

kakor si jo imel

ko si še rastel.

Ne boj se res,

trpežne in potrpežljive so

med mrazom te ne bo zeblo

in nimam več besed,

jih je vzela prst

ko so me nazadnje

pokopali.

Rada imam rože,

čeprav so na mrliški vežici

napisali, da jih hvaležno

odklanjajo.

Niso me vprašali.

In prepozno je

za drugič.

Govorim na tiho,

da me slišijo samo

podzemni zajedalci,

dokler me celo ne požro.

IŽ-lev