Privesti so dali nedolžno deklino,
kar sredi vasi so jo deli v okove,
potem sunkovito napregli vozove,
da dajo peljati do grajskih jo ječ.
Nakar zapustili so tiho dolino,
zagrizli so konji tja v breg med gozdove,
brez resne obtožbe in pravne osnove
se vidi deklič na grmadi goreč.
Stotere device, zdravilke in vdove
so zvlekli pod grad na postopek boleč,
potem pa jih videl nobeden ni več.

V temačni dvorani sedé: inkvizitor,
ki Malleus Maleficarum prebira,
spet strogo predpisane člene študira,
občasno prekriža se bogabojèč,
cerkveni in preiskovalni avdítor,
ki nimata v svojem ravnanju obzira,
dva rablja, prepolna sovraštva, prezira,
ter sodni pisar, ves pazljiv in čuječ.
Obrazi so trdi brez trohe nemira,
resnobni v brlenju trepečejo sveč.
Razbeliti dali orodja so v peč.

Privedejo jo, boso vklenjeno revo,
usesti se mora na stol sredi sobe,
obraz njen je mil in prežet od gnusobe,
a stol mučeniški kot trnje bodeč.
Tedaj inkvizitor izreče domnevo,
da deva pred njimi je polna čarobe,
naj reši si dušo in skrajša tegobe,
naj hitro prizna, da ji satan je všeč.
Čarovnica pa le molči od trpkobe,
ko rabljem velijo pospešiti reč,
očitno priznala bi raje kričeč.

A mlada devica se groženj ne plaši,
sodnike in rablje s pogledi prebija,
iz njenih oči čista vre hudobija,
izraz na obrazih vse bolj je ripeč.
Potrga okove, možake prestraši,
z rokami na daleč predmete razbija,
mrmraje iz ust sliši se čarobija,
jim glave poseka razbeljeni meč.
Zdaj duše pokvarjene žge agonija,
za vekomaj liže jih plamen svetleč,
iz pekla ne bodo ušle nikdar več.

ficra_zom