PASTIRICA TVOJIH GLASOV
Čutim te v tkivu svojih
zimskih bivanj
kakor peščeno seme
izkoščičenih skal,
v krogih ozvezdij,
v leglu norosti,
povsod,
kamor sem kdaj segla
in kjer si kdaj stal.
V ponjave mojih poletnih
karavan se zaletavaš,
kot muha odpadaš
z gostotkanih plodov
mojih jesenskih
svatovanj
in se vračaš kot
praprotno zrno
na kraje, kjer sem
šumela,
v noči,
ki jih nisi prespal.
Zelo mi je všeč!
LP, mcv
Hvala!
Sem ravno opazila, da je na koncu druge kitice požrlo besedo "svatovanj".
Pesem lepo teče, začutimo jo.
Morda bi na koncu druge kitice zbrisala piko in začela tretjo kitico z malo začetnico, na tak način bi se še lepše prelivala.
Lp,
Vesna.
Hvala, Vesna. Saj je tako tudi bilo, potem pa sem pesem lepila na fotografijo in sem kitice postavila vzporedno, zato sem tam spremenila v piko - potem pa copy-paste na Pesem si - in pozabila vrniti v prvotno varianto. :)
urednica
Poslano:
05. 11. 2014 ob 09:20
Spremenjeno:
05. 11. 2014 ob 13:59
Tole se mi zdi popolna pesem o tisti praznini v človeku, ki nastane, ko nekdo, ki je tam (notri, kamor se je zdaj vsidrala ta praznina) bil, postane nepovratno odsoten. Nezapolnljiva in večna.
Popolna pesem zaradi virtuozno izbranih simbolov za vse te nepreštete trenutke pogrešanja, ki se vrača.
Prepričljiva!
LP, lidija
Poslano:
06. 11. 2014 ob 01:51
Spremenjeno:
06. 11. 2014 ob 01:52
Hvala, Lidija - neprešteti trenutki pogrešanja, ja, s temi besedami si ujela bistvo pesmi!
Magična, kot praprotno zrno!
Lep pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- 04. 11. 2014 ob 18:23
- Prebrano 1017 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 869.6
- Število ocen: 23