Pozdravljena,

druga kitica je izvrstna, skoraj že stoji sama zase, premislek bi veljal prvi, ki je preveč obložena (tako s stališča besedišča in skladnje kot z vidika metaforike) in predolga. Na primer:

čas da se posloviš
korak v zelenju
škripajoča noga jesenske gangrene
ki visi na ovoju korenin
modro in nevarno
slepi nevidne poganjke
razprostira oglodek
na skrepenelem prtu podrastja
in mehča vodeni pogled
meglenke pred štorom

čas da se posloviš

na koreninah škripa jesenska gangrena

v skrepenelem podrastju

mokri meglenka

Kaj meniš?

Lp,

Kerstin

Kerstin, hvala za komentar. Za začetek sem dodala ločila in veliko začetnico, nekje tudi spremenila osebo iz tretje v drugo.

Kaj meniš?

Lp,

Vesna.

Ja, bolje, še vedno pa pretirano tukaj:

Modro in nevarno
slepiš nevidne poganjke,
razprostiraš oglodek
na skrepenelem prtu podrastja
in mehčaš vodeni pogled
meglenke pred štorom.

Preveč je prilastkov: modro, nevarno, nevidne, skrepenelem, podrastja, vodeni, meglenke pred štorom. 9 besed od 19, skoraj polovica, so torej samo prilastki - in tako baročno pisanje okrni jasnost, sporočilnost, celo smisel pesmi. 

Z gibom
slepiš poganjke,
na skrepenelem podrastju
razprostiraš oglodek
in mehčaš pogled
meglenki pred štorom.

Še nekaj popravkov prve kitice.

Imenitna, res inovativna pesem o jeseni (in še čem!).