Pogoltnjena
v vijačnico kaosa
sva potrgala
razpokane sadeže,
sva populila
slabokrvno listje
s svoje trhljadi.
Navidezno gola,
neizmerno pusta,
pa v sebi naskrivaj
kuriva kresove
za vse tiste,
ki lebdijo med nama
in jim je hladno.
urednica
Poslano:
03. 11. 2014 ob 21:25
Spremenjeno:
03. 11. 2014 ob 21:25
Zanimiva pesem, me pa radovedno zanima, zakaj tako zapletena dikcija; zakaj namesto potrgava ... si dovoliva potrgati?
Ana, očitno sem pesem prehitro spravil na ekran : )
Potrebovala je malce premisleka in nekaj popravkov.
Lp, Marko : )
Mislim, da je zdaj veliko boljša: ohranil si besedje, v katerem slikovito prikažeš minevanje, s prispodobami razpadanja v naravnem okolju, podčrtaš razpad odnosa. V drugem delu pesmi se po eni strani začuti slaba vest (na srkivaj) in hkrati nekakšna odrešitev. Ogenj, ki prečisti. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana za presenečenje s črticami in zanimiv komentar : )
Lp, Marko : )
Talitha, hvala za mnenje : )
Sicer pa itak dopuščam času, da mi pove svoje ... Vse je mogoče, dokler še lahko pišemo ... kdo ve, morda nastane celo dramski tekst : )
Lp, Marko : )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!