Po jasminu dišeča koža,
v modri mesečini,
zate ujeta puščavska roža,
na rjuhah belih v hiši na pečini.

Iz pozabljenega mesta,
si prijezdil jezdec mili,
zate važna ni ne sled ne cesta,
usodo svojo prepuščaš višji sili.

Do mrtvega morja pojdiva
in do vulkanskega izvira,
še na Nebo se povzpniva,
glej, dan umira.

Čeprav sva danes, jutri svoj vladar
in za ostali svet nama in mar,
sledi najine zabrisal bo peščen vihar,
ostala bo le ljubezen purpurna v dar.

roja