iščeš svoj začetek

nekje med praznim prostorom

se skriva

podaš mi dlan

kot da preverjaš ali je še topla

in opazuješ veletok modrine

razvejan pod povrhnjico

rdeči oblaki se prepletajo

na razmreženem oknu neskončnosti

vrba usloči hrbet da poišče svoje korenine

dimnik kadi grenko pipo in v levo nagiba glavo

s kotički se dotika opečatega nasmeha

kamen, ki je nekoč padel iz smešnega kupa

in posrečeno pristal v reki

brusi svoje robove v nizu ogrlice

lasje mu prekrivajo pogled

na globino, kjer se ljubijo rezke trave

v trentuek sva stkana in v večnost oplojena

vsepovsod okrog naju 

nitke brez konca in začetka

Silva Langenfus