Ko žita spet vzvalovijo,

bom sedla na tvoj vrt,

tja, kjer sva včasih pili kavo.

Češnja bo rdeča kot lani,

le da tokrat ne bom slišala ptic,

ne tvojega radia.

Tihotno bo.

Moker spomin na najino okopavanje

lanskih malancanov

bo šumel v poletni travi.

Le kam si šla...

se igraš skrivalnice

s prosojnimi oblački?

Si veter,

ki me bo toplo pobožal

sredi naslednjega avgusta?

Vem,

v oceane si se izlila,

v vesoljna prostranstva

in rebrasta polja  lavande.

(Znova se srečava, draga moja,

v nasmehu tvojih sinov,

ko bo mimo čas.)

petja