1.
v prejšnjem življenju sem bil trobentač na podmornici in ni
ga bilo evropskega pesnika, ki mu ne bi kdaj izmaknil vsaj
nekaj muškatnih oreščkov za prvomajske delavske gostije.
kadar pa so bile jate mojih metafor tihe od slepe bolečine,
sem se preoblekel v hudiča in izvršil več drznih atentatov
na nebogljene kontemplatorje simetričnih ribjih poskočnic.

2.
bili so zalivi (ki jih nisem nikoli obiskal) in bile so device, ki
so zaman zrle v edino oko mojega drhtečega torpeda. vse
noči sem prebedel z ukradeno busolo v levici in preučeval
plovne poti skozi vznemirljivo tesnobo liričnega svetobolja
do neartikuliranih izbruhov literarne anarhije: kot ogromna
sipa sem s svojimi koščenimi kavlji nadlegoval črnino neba.

3.
v vesolju domuje velik bel delfin z možganovino iz srebra,
ki vsak večer pije sončeve solze in s svilenimi zobmi grizlja
pozabljene lupine zvezd. kadar ga pogostim s sluzjo svojih
besed, me povabi na lov v skrivnostne kozmične luknje, da
skupaj obudiva praspomin na vse tiste tanke niti, iz katerih
je na nedoumljiv način stkana varna pajčevina nesmrtnosti.

Dani Bedrač