Lea, svet je minljiv, čeprav ga imamo radi. Vse mine in vse se na novo rojeva. To kar nam ostane, so spomini.

Dimitrij

Damitrij, povsem se strinjam. Hvala za komentar.

Pesem sem najprej pisala tako, da sem uporabila več veznikov. Sama sem vajena pisati, brez vseh dodatkov, do skeleta izčiščeno. Zato sem veznike odvzela. Ker sem se dolgo poigravala, poskušala, je nastalo kar nekaj variant.

Sinoči sem imela namen v komentar dati vsaj eno, po moje nekoliko boljšo. Žal je zagrmelo in adijo internet.

Lepim:

 Takrat

ko jutro potrka na veke

in za orošenimi okni vztrepeta

privid jantarnega molka in ponovno

najdenih ključev

ko skodelica bele kave

zadiši po materi

po njenem toplem naročju

in veter vabi na ples

v barvito razkošje

zadnje

doma preživete jeseni

ko (takrat) minute (po)hitijo

in se namnožijo v čas

ta se razpoči in zaskeli

v nuji povratka

Tea, vesela bi bila mnenja, kako je bolje. Res si želim, vsaj včasih, napisati kaj daljšega z uporabo veznikov.

Hvala!

Lp, Lea

Lea,  zelo bogata pesem, čeprav brez veznikov :)

Meni je lepša kot tista "podaljšana" :)

 

Lp

Hvala, Evelina,

tudi meni, zato sem dala tisto varianto v objavo. 

Bi se pa rada naučila uporabljati veznike, čeprav sem v resnici pesnica kratkih oblik.

Lp, Lea

Zelo izčiščena pesem, ki zares nima odvečne besede,  takoj nas potegne v nostalgijo povezano z domom in   z jesenskimi odtenki pobarvanimi razsežnostmi. Občutena in obogatena z zanimivimi, bogatimi, a ne preobloženimi besednimi zvezami, ki nosijo zelo jasne pomene, a so vendar novi, sveži, močni -

minute hitijo

namnožijo se v čas

ta se razpoči in zaskeli

v nuji povratka

To, da v pesmi ni ločil, je ok, pesem jih ne potrebuje, saj je vsak verz točno na svojem mestu in ni nobene dvoumnosti, ki bi jo kakšna morebitna vejica morala reševati;)

  Lp, lidija

 

Hvala, Lidija :)

izpostavila si kitico, ki je tudi meni zlezla globoko pod kožo.

Mislim, da bi bilo škoda širiti pesmi, ki hočejo biti izčiščene, saj si same izbirajo svojo obliko. Jaz jim samo prste posojam, da jih tipkajo.;)

Vendar ni nič narobe, če nekoliko vadim, se poigravam ... saj še vedno velja; vaja dela mojstra. Po drugi strani pa znam pisati tudi daljše stvari, o tem pričajo moje kratke zgodbe.

Torej Lidija, iskrena hvala za tvoje mnenje, ki mi je v pomoč, predvsem pa mi krepi samozavest. :)

Lp, Lea

Zdravo, Lea.

A imas med prvim verzom in kasnejso kitico namensko prazno vrstico?

Tukaj pripoved zelo lepo tece.  Ogromno dodajo ze besede po, ob, za, ta, itd. Ne gre se samo za veznike. Pri tebi sem recimo opazila v starejsih pesmih, da si imela tendenco, da na isti ali podoben nacin zacnes vsako novo kitico. In posledicno je bil tudi ritem podoben. To je v kratki pesmi lahko lepo in deluje. Pri daljsi pa je ze bolj vprasanje. 

Kaj dela umetnost zanimivo, kaj je privlacno v umetnosti?

Spremembe. Spremembe drazijo in drzijo poslusalca ali bralca pri zavesti, v nestrpnosti, v pricakovanju... kaj bo sledilo.

Hm. Kaj pa ce bi se poigrala s konkretno pesmijo? Da jo poskusas podaljsati?

Je fajna in pusti jo tako, a samo kot eksperiment, kaj pravis?

Recimo:

ko jutro potrka na veke

se za orošenimi okni zbujajo

prividi jantarnega molka in ponovno

najdenih ključev neke daljne preteklosti

mizim, ko ob skodelici bele kave

zadisi po materi

po njenem toplem narocju

vidim jo, kako v rokah

pestuje svoj mlincek za zrna kave

zdaj minute hitijo

namnozijo se v cas

ki se bo razpocil in zaskelel

v nujnosti svojega povratka

in ko me bo veter povabil na ples

v svoje barvito razkosje

bom vedela

to je zadnja doma preziveta jesen

To sem zdaj res na hitro napisala, ampak samo kot neka druga moznost za raziskovanje poezije, pripovedi, ritma.

Recimo prvo kitico sem povedala v enem dihu.

V drugi sem kitico stopnjevala z glagoli.

V tretji sem se obrnila na cas. Vidim mati, ki pestuje mlincek za kavo in v tem trenutku minute hitijo (zdaj). Torej to povezuje ti dve kitici med sabo, ceprav sta lahko loceni. Pa kasneje dva zaporedna glagola, ki dodata k dramaticnosti. ( to ze imas v pesmi). In kasneje spet s casom nakazujem na to, da se namnozuje in da bo prej ali slej pocil. Ampak ta, ki ga imas v pesmi je super. Edino casovno dogajanje je drugacno. 

Cetrto sem pa spet casovno oddaljila. Pri tebi se vse dogaja zdaj, ta trenutek. Ampak naslov imas takrat. Torej takrat ko se bo nekaj zgodilo. Takrat ko jutro potrka na veke, torej je to vsako jutro? Ali bo to jutro nekaj posebnega? In se bo zgodilo v prihodnosti? Ali zdaj?

Malo sem nametala razlicna razmisljanja, ki so se mi pojavila. Upam, da se bos znasla in da ti bodo koristila! :)

vse dobro,

Tea

Živjo, Tea. :)

Zares sem vesela tvojega komentarja, hvala ti zanj :)

Trenutno nimam ravno veliko časa, zato samo; presledek med prvo vrstico in naslednjo kitico, sem naredila namenoma. Vendar, ko sedaj razmišljam, bi šlo tudi brez tega. :)

Kaj več bom razmišljala, se poigravala kasneje, upam, da že zvečer. Pesmi sicer nimam namena spreminjati, a tvoji nasveti mi pomenijo priliko za učenje, rast. Saj veš, delavnic ni nikoli preveč in vsako zrno znanja pripomore, da je naslednja pogača bolj okusna. Vsekakor mi bo vse napisano prav prišlo.

Torej, hvala in se bereva :)

Bodi lepo, Lea 

Vesela sem, da se razvijajo debate! :)  To je tudi del umetnosti. Diskusija. hehe

Seveda, obdrži pesem takšno kot je. A za razvijanje in dodelovanje na drugih področjih jo lahko vzameš kot primer. Nek začetek, ki ga že imaš, da ne bi prav iz nule začela. Lahko pa tudi na praznem papirju začneš, pa odpreš delavnico. :)

Se bereva.  :)

Vse dobro,

Tea

Tea, bom. Tudi na tej pesmi bom poskušala. Se šla delavnico, pravzaprav je prazen list dobra ideja (lahko se grem delavnico med kuhanjem, šivanjem in še čem) :) 

Prav tako mi bo tvoj komentar služil, kot primer za kaj novega.

Nocoj verjetno ne bo nastalo, veliko. Sem pravkar prišla domov.  

Bi pa prosila tebe ali Lidijo, da prvi verz združita s kitico, ki mu sledi. Bolj kot berem, bolj sem prepričana, da sodi na začetek te kitice brez vmesne prazne vrstice.

Hvala!

Lp, Lea