Vse je tam
Vse je tam,
kot je bilo:
vse miruje.
V zraku sivi vonj vode,
mladi kosmi prahu
in v delih neolesenelih lesk
tihi vzdihi.
Tak je nič – ne ve,
ne posluša,
se ne zanima,
nič le je
in tam sem jaz, ki ga motrim.
Ko bi se vse po bliskovo steklo
v rdečico sončeve neumornosti,
bi vedel.
Ko bi kaj trznilo
v zelenodišečem traktu,
bi vedel.
A vse stoji,
kot je bilo:
vse miruje.
Nad vrbo se dvigne ptica –
pravilo, ki potrjuje izjemno.
Krasen, bogat, predstavljiv izsek neke nične danosti, ki se na kraju vendarle (po zakonu verjetnosti) razblini in odpira v optimizem. Bravo.
Lp A
Pesem, ki pomirja, čeprav smo vajeni o niču govoriti kot o strašljivi praznini, ga tu obdaja posebna pozorna mehkoba in p. s., ki ga moti. Še naj ga moti ... mala pomisel: je res ptica, ki vzleti edina izjema? Morda bi zaključil pesem že en verz prej?
Lp, Ana
Najlepša hvala obema!
Ptica, ki vzleti, se mi ne zdi izjema, premikajoča se ptica je pravilo, da se mir v svetu zaradi gibanja življenja navidezno poruši, kljub temu pa vse ostaja prvinsko in kljub kontrastu od mirovanja povsem naravno - in to se mi zdi izjemno.
Hvala za komentar in lep pozdrav
x
Vidiš, n mi je pobegnil ... Potem je pa vse prav ;) Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sonofearth
- 21. 10. 2014 ob 20:15
- Prebrano 713 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 453.07
- Število ocen: 12