Ponavljam si vedno znova

da so tudi drobtinice nekaj

če bi jih sestavil skupaj

bi imel solidno rezino kruha

čeprav s teboj bi dobil hlebec

trenutno je kakor je

zmes pogrešanja in hrepenenja

že udomačene tišine

prevelike postelje

ene žlice ali vilice

osamljenega krožnika

nato pa na vse skupaj

posujem ščepec upanja

postrgam ga iz tvojih besed

katerih se oklepam

kot nekoč tvojega telesa

in jesen počasi odmetava liste

čez nekaj ur bo noč

drobtinice.

igor žuravlev