Uležem se in dopustim,
da me mala smrt pokrije.
Včasih se zganem, zakoprnim,
da se izmije

ta podarjeni vzgib.
Da bi izdavila prebrodila preplavila
ta neizbežen hip
prepuščanja krmila.

Včasih zgrabim za odejo,
raztrgam bit, ki me pestuje,
razklenem njeno svilno prejo,
in se pogreznem v gaz

pretežkega koraka.

Ko me pobere topla dlan,
odstre mi pajčevino s čela,
je razgled vnovič prostran,
Svilna odeja vnovič cela.

Usnula napol v vsevednem naročju
vrh gore malo smrt objemam.
Krmežljavo ozrem se navzdol po pobočju,
pospremim svoj boj, ki kotaleče pojema.

yoyoba