Včasih mi ni do besede,

ni mi do dvigovanja predpražnika,

mogoče zato ker ga sploh nimam.

Tako so smeti na ogled vsem mimoidočim,

ki so se že zdavnaj naveličali

družbe v dvigalu in hodijo

vsem pred vrata bežeči

kakor bi lovili lasten dom.

Zato zapiram hitro,

da se ne vidi v vežo,

čeprav je na pol pusta

in večinoma se tudi počutim

prazno kot na pol poti

do izpraznjene prebave.

Napenja me novi dan,

ker hiti mimo mene

bolj hitro kot zmorem.

Kako ste kaj sili z vprašanjem

prodajalka dolgega časa

ki prestreza pot

na izhodu.

Sem toliko,

koliko me ni.

K vragu.

IŽ-lev