Včasih mi ni do besede,
ni mi do dvigovanja predpražnika,
mogoče zato ker ga sploh nimam.
Tako so smeti na ogled vsem mimoidočim,
ki so se že zdavnaj naveličali
družbe v dvigalu in hodijo
vsem pred vrata bežeči
kakor bi lovili lasten dom.
Zato zapiram hitro,
da se ne vidi v vežo,
čeprav je na pol pusta
in večinoma se tudi počutim
prazno kot na pol poti
do izpraznjene prebave.
Napenja me novi dan,
ker hiti mimo mene
bolj hitro kot zmorem.
Kako ste kaj sili z vprašanjem
prodajalka dolgega časa
ki prestreza pot
na izhodu.
Sem toliko,
koliko me ni.
K vragu.
Imam idejo kako bi lahko bilo bolje, se vsedeš na vlak in ena ura vožnje, pa si tu, saj mahjno mestece in jaz zvesto čakava in sem prepričan, da bi bilo več nasmeha na tvojem obrazu, na mojem pa sploh.
Kot pišeš Igor in ideja je dobra.
In prava.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!