Dovolj praznih besed!
Hočem tebe, ne svet!

Z mislimi se pretakam po tvojih.
Bežijo, brezskrbno rjovejo v moj obraz.
Ne oziraj se nazaj.
Še vedno me plašijo možje s klobuki.
Pleteno trgam.
V mojih očeh odsev žafrana.
V tvojih kristali in hlad.
Ti falot!
A vseeno, bilo je lepo leto.
Nič zamer.
Nič očitanj.
Pravijo, da če imaš nekoga resnično rad,
ga enostavno pustiš, da odide.
Takrat ponovno poišče svojo pot,
čeprav na njej več ne sreča tebe.
Sladke besede iz tvojih ust,
odnašajo naplavine želja.
Izgubil si se,
pomešal med množico.
Jaz za zaprtimi vrati,
mirim solze.
Gledam kako ljudje odhajajo.
Tako preprosto se obrnejo.
Brez pozdrava.
Brez objema.
Samevajo moja ramena.
Pletem tvoje niti laži.
Zlita s tišino spomina.
Dopovedujem si...

Dovolj praznih besed!
Daj Sebe, ne Svet!

Justine