Urška 2014: Anamarija Cemič

Na predvečer velikega finala festivala mlade literature Urška 2014 in podelitvi Mentorjevega feferona,  prireditelja JSKD RS  v Slovenj Gradcu ob 20. uri, objavljamo še eno avtorico, pesnico Anomarijo Cemič, eno od petih finalistov Urške 2014. Vabljeni k branju in odzivom.

Maš fraj?


maš fraj
vpraša vsak drug dan neko telo z obrazom
ko sedim z zmaličenim ksihtom prikovana na šipo
in mu lepo
vljudno
značilno zame
umaknem torbo in nič ne rečem
nič ne rečem
in kako si me še v istem trenutku s kotički očesa ogleduje
ker mogoče sem res zanimiva
ker nosim kričeče oranžnordečo šminko na ustnicah
in baje tako žensko gledaš vsaj 8 sekund
prav gotovo si misli: attention seeker
zato se kamuflažno priklopi na muziko
in posluša
v resnici posluša vsak moj jedikajoč zdihljaj
in kako z desnico brskam po desnem žepu in jo mukoma izvlečem
ker je poleg njegovo stegno
s tem težko pridobljenim žepnim (tokrat upravičenim svojega polnega imena) robčkom
si potem odstranim šminko
preprosto ne zdržim več
in potem pritlehno zapusti sosednji sedež
in mu lepo
vljudno
značilno zame
namenim oster pogled
fuknem torbo nazaj in nič ne rečem
nič ne rečem

 

Blaginja


Prepotentni
         alfa samci
              omege
   alfe in omege
sedijo na robovih socialističnih klopc


XX ima lepo rit
XX ima dobre joške
XX je fukiš


          fundamenti zamarkirani v vlažnem,
          tiskočkrat pokozlanem,
          od psov poscanem
          lesu


Vtakni si X-e v anus, naj ti balast obrne po prebavni cevi proti luftu.
In trikrat si šusni v glavo
          da boš zinil: Lessing Doris – carica
          in da ne bi slučajno rekel Lessingova Doris, nihče si nas ne lasti,
                    od nikogar nismo.


Pljunem ti na pomečkan ogorek, ki ima v DNA zapisano: Frauen – die Geburtsmaschine.
                   Prejšnji teden mi je veterinar odstranil maternico in ovarije.


VIVA izbira.
VIVA Jaz.
VIVA testisi.

more worth less
more word less

 

Čuden


Čuden
si ko ti po obrazu teče
kri brez lastnika
ko ti iz grla prihaja
sapa brez sopenja
ko govoriš preudarno
so besede nerazumljene

z ostriženimi nohti ti stisnem akno
brezbožne umazanije

nisi bel, nisi čist
vstal boš ko ti bo zavrelo upanje

 

Pesniki so itak že mrtvi


Pesniki so vsi že mrtvi
Ušesa prislonite k tlom
in poslušajte črve v zemlji,
kako grobarijo po živem.
Slikajte si portrete umrlih,
ker pesem ni več ista.
Izbiram si sama,
Lek, Krka ali no money
                     Oklepam se vsakega stola ki ima eno nogo krajšo od ostalih treh.
Pa koga sploh briga poezija?
Mešanje že tako posranega.
Sej veš. Pesniki so itak že mrtvi.
Uskladiščena bom raje počakala v formalinu,
zgnila ne bom nikoli.
Die young, stay pretty.
Ker male otroke zebe sredi poletja
in ker male otroke resnično ne zanimajo hibe poetov.
Pesniki so pocrkali, ljudstvo si je zamenjalo kri.
Frekvenca ne bo več ista.

 

Huxleyju


Krasna sem
ko na dan reformacije izobesim zastavo v zahojenem kraju
in tečem vsak dan ker pazi! nimam nič za delat
in obesim gate bratom
ki bi se zdavnaj lahko odselili

svojo mater skrunim
ker imam nohte nalakirane na živo rdečo
tako mi sama pravi
nikoli nisem razumela
zakaj je rdeča barva nohtov sinonim za kurbo
tako kot je Izidor sinonim za Slovenca
važno da ima nov traktor in grunt največji v krajevni skupnosti
ženski ne bi dal denarja še za Always une z eno kapljico
jutri pridemo vsi na pokopališče

žene v novih krznenih plaščih
baje se vračajo v omare
možje na preži za brhkimi blondinami

krasni
stari svet

 

Nie wieder


svoje ime bi spremenila
v trenutku
in neko imaginarno bivanje
del moje socialne fobije
in anksioznost
ki duši in stiska prsni koš
da rebra predrejo plevro


začela bom znova
ti si zadnja v slovenščini
ne bom se ugriznila v jezik hlapca
začela bom pisati v jeziku sterilnosti
in tvoj pogled bom
pospremila v propad


vpila bom: Untergang!
in te morda naslavljala s... Führer.

nočem te več

za mano bo ostalo dva milijona nekega naroda
vseeno mi je

želim si sanjati lastne sanje
preživeti obsesivno kompulzivno motnjo

ich komme nie wieder zurück, nie wieder 1
hast du verstanden?...
(letztes Gedicht) 2


1 Nikoli se ne vrnem. Nikoli. Si razumel?
2 Zadnja pesem.

 

Intima


vedno odpreš pismo namenjeno meni
izveš prvi
in prebereš vsako razglednico
vsako voščilnico
z rentgenom greš skozi vsak paket
vsako knjigo ki si jo kupim ker bo še ena od mojih biblij
pred teboj ne gre ničesar skriti
ne smeš me pustiti
ker sem se izgubila
(po tvoje)
težko me je prebrati
težje kot odpreti pismo
bi se spremenil v moj alter ego a ti ne dovolim

kričim!

Pustite ga. Saj ne ve, kaj dela.

 

Intima 2


nedosegljiva sem
vseeno me je priklical
mama je podala slušalko domačega telefona

spet ta
da kje sem bila
ker me je klical ves pretekli teden
in še vsak dan v tem

človek

bila sem
ne rabiš vedeti

nekje na dopustu
da ne pohodim samo sebe
te ne slišim. te ne vidim.

Warnung! Achtung! Bitte. (Pazi no, prosim.)
Du bist nur eine sensitive Dichterin, die hat keine Empathie um mir zu hören. (Itak si samo
občutljiva pesnica, ki nima empatije me poslušat)
Stopp. Bitte. (Umir se, prosim.)

Dej pejt stran.
Idiot.

vržena slušalka na tleh
in njegov:
Warte doch! (Počaki!)


Keine Zeit für Verständnis, stari. (Nič te ne razumem, stari.)

 

Intima 3


Ena soba. Nekje pri oknu na dva dela.
Jaz jočem. On je ravnokar vstopil. Skozi vrata.
Vzel ščipalko za nohte. In striženje opravil kar tu. Sredi sobe.
Da se ga bom spominjala. Za vedno.
Lahko si shranim še nekaj njegovih las iz umivalnika, gratis.

Odšel je. Skozi okno na dva dela.
Ostala je soba.
Pobrala sem tiste odrezke nohtov. In tiste šope las sem izvlekla iz grla umivalnika.
Si jih spravila v primeru da me res zapušča.
Za vedno.

V nohtih se kopičijo umazane stvari.
In v laseh tudi.
Ves odpad, vsa gnojnica, ki bi jo zlil name.
Ve, da ne prenašam metana.
Amonijak še teže.

Ni se poslovil, ker me je klical že pretekli teden.
Želel je restavracijo tega čudnega razmerja.
Nisem ga poznala.

Živela nisem nikoli.

 

Amsterdam


molitev je propadla Oče
Stalingrad
trume mrtvih za sabo
hladnih neorokavičenih besed
Moskva
Waterloo
Napoleon did surrender
Berlin
Poznan
Hitler did the same
Pariz
Praga
Dunaj
predajam se Oče


sezidaj me v Amsterdam

 

 

Molilnica


poganka sem
oče
Euer Vater weiß, was ihr braucht, ehe ihr darum bittet. 3
potrebujem novih biblij
ne boš me kupil z eno
Denn so ihr den Menschen ihre Fehler vergebet, so wird euch euer himmlischer Vater auch
vergeben, Wo ihr aber den Menschen ihre Fehler nicht vergebet, so wird euch euer Vater
eure Fehler auch nicht vergeben. 4
naučila sem se moliti v nemščini
oče
manj me boli
predvsem manj boli
Dein Reich komme. Dein Wille geschehe auf Erden wie im Himmel. 5
verjamete v nebo?
v kraljestvo?
v kruh
Ich, mein Vater erkläre hiermit, dass bei mir nur Toast gegessen wird. 6

 

3 (Mt 6,8) Vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.
(Mt 6,14) Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.
5 (Mt 6,10) Pridi k nam tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
6 Jaz, moj oče, verujem le v toast.

 

Afrodiziak


moraš se spomnit igrce
ki smo se je šli pred dobrim desetletjem
ko froc ni imel vseh udov amputiranih


če bi mogla bit sadje
bi bla nezrel meden kaki
ki ga pomotoma vtakneš v usta
in ga še v istem pramomentu preklinjaš
ker ti je zagrenil okus po zelju in krvavicah v ustni votlini
navzven bi zgledala
vsa mehka kot da bom ravnokar lupino potegnila navznoter
ne smeš me wekslat z govedno
zakol krave kontrolira VURS kaj ti bo štala papirjev
mene lahk zakolješ kar doma
lahko rečeš da sem se obesla
prodaš vse s kostmi vred
z gliceridi bogate kose posebi
vitalne organe transportiraj v privat bolnice
možgane razlij ob pločnik
rodila lahko podariš nekrofilom
potalaj me preden se javim na spodnji EPP:
iščemo ljudi z možgansko sepso
degradirane
v tekoči trak
Ne moreš bit intelektualka
(p)ostani kurba!

 

No Poems' Land


Pesmi se piše na okrušene
robove zvezkov za matematiko in
knjig ki so jih napisali enako
razočarani.


V kavarni se napišejo na postrezi-si prtiček
pišejo in vlagajo se v
usta bodočih partnerjev
tako dolgo da jih posvojijo
ali vsaj vzamejo v rejo.


Urežejo se na od inverzije zamegljene
avtobusne šipe
na razbeljen asfalt poleti
in na hrapavine zimskih pnevmatik.


Napičijo se na kovinske vilice in nas popraskajo po zategnjenih obrazih
puščajo si kri
da iz njih padeta kazalka
ali vonj po starikavi prihodnosti.


Pesmi se piše v tujini.

Avtor: Anamarija Cemič

Marsaturnus

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!