Na predvečer finalne prireditve festivala mlade literature Urška 2014, ki ga prireja JSKD RS, predstavljamo eno od petih finalistk, ki jih je med 21 nominiranimi izbral državni selektor Zoran Pevec,  Majo Miloševič s poezijo. Vabljeni k branju in odzivom, jutri pa na sklepno prireditev v knjižnico Ksaverja Meška v Slovenj Gradec ob 20. uri.

 

VREDNOST BIT-A

Mogoče padem navzgor,

če bo le odprt polkrožni promet

ter na ulici ne bo nemarnih pocestnic,

kjer bi se ustavil na litru dotika.

 

Izgubim noge,

nekje med tretjim barom

in rdečimi škornji,

ki vpijejo po moji, vulgarno-grobi,

izgovarjavi medmetov.

 

Ukaže, da jih sezujem

ter zadušim njene svilnate podplate

v žepu moje srajce.

 

Glivično vnetje se širi,

od severa v onstran

in globoko povzdiguje obrvi

nad fetiše iztisnjenih celic.

 

Porivam njene škornje,

brišem 3GB spomina,

a vonj po razžaganem embriu

in tvoji krvavi majici,

se je ožigosal name.

 

Nikoli več

ne bom

padel navzgor.

 

 

VREDNOST BIT-A 2

 

S pestmi udarjam skrajno poševno,

ravnotežje postane šibka točka mojega

nemarno otopelega trupla,

postavim se pred tarčo

in razpnem svoj zimski plašč.

 

Šibi se mi dlesen

in vse kar je bilo povedano,

se ustavi pred mano -

brez pomena,

kot pedofilija v sosednjem samostanu.

 

Pozabim svoje rojstne podatke,

histerično listam po Kazenskem zakoniku,

način izvršitve kaznivega dejanja

je opredeljen v 116. členu,

jaz pa sem izdihnila,

na prvi alineji.

 

Mrzla sodna dvorana utripa na bit

umorjenih vrečastih tvorb

obdanih z membrano

zadnjih sedežev tvojega avta

in mojih kavbojk.

 

»Overdose!«¹

 

Kriva sem,

svoje mladosti.

 

 

SOFOKLESOVA UGANKA NA NASLOVU STO SEDEM

 

Diši po prevretih bakterijah,

tvojih kapljicah za nos

in Aspirinu,

ki redči kri.

 

Še nedolgo nazaj

si brala knjigo,

poskušala skočiti na strop,

da bi se ti prevrnila na žarnico

in ne žarnica nate.

 

Bila si eno in dvoje,

brez dotika

si znala rešiti Sudoku,

ki je ležal na kavni mizici.

 

Prosim, preveri razdaljo svojih sanj

in mojih dresov na obešalniku.

Pusti Clashem², da odpojejo

in samo za pet decibelov utišaj svoj razum,

da ne boš leta dva tisoč dvaindvajset,

v sivini, s tremi nogami,

sama reševala ugank.

 

 

 

MOKRE SANJE

 

Včasih si ga »zdrkaš«, kar tako, za šalo,

da svet ne pozabi užitka,

da lahko tistih devet minut gledaš njene prsi,

z zaprtimi očmi in pozabiš na nit,

ki te je kot otroka porezala po bradi.

 

Postaneš nor,

vse počneš s tremi prsti,

da se ne bi utrudil,

da ne bi zanemaril krampa in kladiva,

da se ne bi, med mokrimi sanjami, »uscal« na fotelj.

 

Pogrešaš ure anatomije,

ko si brez moralnih predsodkov,

z odobravanjem,

bral, kako je sestavljeno njeno telo.

 

Potem zapreš vrata

in skozi ključavnico odkrivaš,

da je v ovčjem zaporu

zmanjkalo volne.

 

Pošastno!

 

»Je res »BEE« samo za bedake?«

 

 

 

ALICE, ALICE, WHO THE FUCK IS ALICE?³

 

Hvala, ne bom pil piva.

Samo sedel bom

in lupil arašide

na belo-modro-rdeč pult.

 

Ne bom jih jedel,

da mi udobje ne zastrupi krvi

in postanem nekoristen.

 

Mogoče bom kakšnega polizal,

ga izpljunil nazaj,

da se od pohlepa

ne sesuje disk in pol hrbtenjače.

 

Saj bi rekel:

»Ime mi je Alica«,

 

pa nimam čudežne dežele.

GLORIA

 

Ko boš strmel v jalove luči,

se pretvarjal, da alarm ne ujame tvojih ušes,

ker so ti jih zamašile psovke belih dam,

ne pozabi, da noč ni samo tvoja.

Na naslovnicah porumenelih tkanin

bo tvoj ton pozabljen,

že ob naslednji plastični lutki izložbe,

ki podvaja bistvo neumnosti.

 

Čepel boš na vrhu,

da si nahraniš svoj »egosistem« v ekosistemih,

ki ohranjajo ostale plenilce

na prvem mestu prehranjevalne verige.

 

Ko se boš na vrtu igral s samohvalo,

ki je niso pobili niti zlovešči pesticidi,

ne misli, da si edini,

ki so mu zrasli zobje.

 

Če si padel z neba,

še ne pomeni,

da si peterokrak.

 

 

 

TURNIR NAMIZNEGA

 

Pink, pink, pink.

Sprejela sem.

Z močnim udarcem

pohodila pol tlakovcev,

ki obrekujejo

sredi tebe, Ljubljana.

Ponk, ponk, ponk.

Medtem je nekdo sprehajal psa,

ki se je brez zadržkov onečedil

na tvoje križne vretence, Ljubljana.

Jaz pa sem, nezavestno iskala zavest

in pol kile belega Francoza.

Pink, pink, pink.

Odbijalo se je samo čez železniške tire

in v avtomatsko odpiranje vrat.

Naročila sem sive, dolge, dvojne…

Ponk, ponk,ponk.

 

Te res ljubim, Ljubljana,

če te pohodim, tudi ko ležim?

 

 

PRAVILA DELJENJA Z NIČ

 

V zibelki ni povprečja,

ki bi razvrstilo metulje

po abecedi,

a obstaja račun,

ki potihoma sodi

in podarja kaste brez zastave.

 

Odpira krajša poglavja

brez knjižnega kazala.

V prerokbah tlači in krajša

atletsko progo po cifrah.

Nikoli ne obrne na moža.

DNK pogreni, ko požira

sline tujcev

in valja upokojence,

po razredu, ki niti v

sodobnosti ne zamenja svojih učencev.

 

Kdo je določil, kje se bom rodil?

 

 

 

V MOJI PESMI NI PRAVIL

 

Mirno bom skočil v atmosfero,

se gladil po sveže obritih stopinjah,

in s pol očesnega zrkla,

odmerjenega na novo žrtev,

odganjal vonj po tebi.

 

Ne boš več stala

na meglenih

tobačnih zvitkih

in rezala pozdrava,

ki ga iz groba ne izvleče

niti injekcija botoksa.

 

A vseeno te hočem videti!

 

Mogoče pridem v torek.

Ne bom ti nasekljal drobovja,

prišel bom v miru,

kot ostali Jezusovi otroci.

 

Toda ne vem, če si varna.

 

Boj se me!

V pesmi,

draga!

 

 

SAM, SEBI, SEBE

 

Srečal sem se,

ko sem se zaletel v paradoks

na običajni klopi,

omamljal stare zamere

ter goltal šnops iz razprodaj.

Nisem si pripovedoval o sebi

in o perilu, ki ga sonce ni uspelo posušiti,

saj lahko stojim na eni nogi,

medtem ko se ruši plaz.

 

Koliko obrazov nosi moje ogledalo

in koliko ogledal nosi moj obraz?

 

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!