Dotik
Oblaki molče visijo. Iz reke se tiho dviga meglica. Razpršene kapljice vode poslušajo zgoščene sestre v stugi. Pojejo težko pesem zemlje. Oblizne jih sonce, postanejo publika. Z eno dlanjo nad gladino, drugo na nebu. Ko se približajo v aplavz, te ne vidim več. Izgubiva se v dotiku.
Reka žubori
meglice stegujejo
kapljice v oblak
In potem dežuje in zaliva nove cvetlice in .. se zjasni ..
lp li
Res je Li :)
ampak tako lepo se je zgubiti v dotiku ;).....
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 16. 10. 2014 ob 10:27
- Prebrano 713 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 208.46
- Število ocen: 10