Sedmi dan in dva pred finalnim večerom festivala Urška v Slovenj Gradcu (17. 10. 2014) je tu napeta zgodba Tima Uršiča, enega od nominiranih avtorjev za državno srečanje Urška 2014. Vabljeni k branju in odzivom.

***

Jezus, je bil ta tip majhen! Komaj sem ga videl čez pult, ko je vstopil v mojo pisarno. Ožganine so mu prekrivale obraz tako čez in čez, da sem lahko še vedno vohal kožo, kako postaja vse bolj hrustljava. Mmm, piščanec. Dvignil se je na prste in čakal, da odložim časopis: »Jack Kowalsky? Detektiv?«

Iz njegovega govorjenja mi je bilo jasno, da še ni slišal za umetnost pripovedovanja. Nič čakanja, nič dinamike, nič suspenza, vse direktno. Preproste reči za preproste ljudi. Vlekel je pripoved kot mačja čreva. Govorila je o samih lepoticah, bivših dekletih, menda, a kdo zaboga bi se želel valjati v postelji s tem ocvrtkom na dveh nogah? Sodeč po izboklinici na njegovih hlačah bi rekel, da je eden izmed tistih, ki morajo žensko pošpricati po obrazu, da jih bodo ostale čivave vohale v višavah. In tak pritlikavec ti potem uspe speljati vse babe? Eh, svet ni fer.

 

»Cigareto?« sem ponudil. Jebemti, tip tudi kadi ne. Ne zaupam ljudem, ki ne kadijo. Za kaj zavraga šparajo svoje življenje?

 

Podrobno je opisal prvi primer svoje zgodbe. Lani novembra je šel po službi v lokal in odigral s kolegom partijo šaha. Zakaj mi to govori? Ko je pozno zvečer prišel domov ga je presenetil mraz, ki je suval v stanovanje skozi odprto okno. Nenavadno, si je mislil, saj nikoli ne pušča odprtih oken. Ko je prižgal luč v spalnici, ga je prizor usidral v tla.

 

Dekle, s katero se je jebal prejšnji večer, zjutraj ni odšla iz stanovanja in pustila ključev v nabiralniku, kot sta se dogovorila, temveč se je odločila, da ga pričaka v postelji. Z odsekano glavo. Ki je visela z dvema žebljema skozi oči pribita na steni.

 

Spomnim se tega primera iz časopisov. Neka tajnica iz državnega urada. Črnolasa, bujnega oprsja in z zanimivim nočnim življenjem. Policija je zločin pripisala ljubosumju bivšega fanta, čigar prstne odtise so našli na okenski kljuki, kljuki vhodnih vrat in ključih v nabiralniku. Prišel skozi okno, odšel skozi vrata. Nič čudnega, je dejala skrbnica bloka, gospod je pri sebi večkrat prirejal orgije in če je zjutraj videla odhajati nepoznane ljudi iz njegovega stanovanja, se ji to ni zdelo nič nenavadnega. Morilca so našli čez nekaj dni. Reka ga je naplavila blizu glavnega mestnega trga. Pištolo je še vedno držal v desnici, rano na sencah pa so mu že načele ribe. Fotografija dekleta v časopisu se mi je zagozdila v spomin. Kakšne joške!

 

Kar mi ni bilo jasno pri vsej tej njegovi zgodbi, je bilo to, da mi je razlagal, kako se mu je pripetilo manj kot 6 mesecev nazaj, jaz pa vem, da sem o tem bral pred skoraj ducat leti. Pa še v sosednjem mestu se je zgodilo. Če bi se kaj takega ponovilo pri nas, bi ves kraj skočil pokonci. Ta vaška mentaliteta bi jih pripravila, da bi z vilami ponoči stražili ulice. Na kraju bi prelili več krvi kot morilec.

 

Škrat je nadaljeval: »To je šele začetek. Stečem na hodnik in začnem vpiti na pomoč, vmes mi iz oči lijejo solze groze. Zenice imam široke kot na koki. Iz sosednjih stanovanj stopita lastnika. Gospa Vidmar na moj ukaz začne klicati policijo, gospod Tahirović leti v mojo spalnico. Čez trenutek se mu pridruživa in ga začneva buditi iz šoka. Revež ni zdržal scene. Poscal se je po trenirki. Vidmarca je začela moliti za vse nas. Stopili smo nazaj na hodnik, da ne bi več vohali tiste mrhovine. Ko je prišel par policistk je soseda odpeljala Tahirovića k sebi na čaj, jaz pa sem blondini v modrem odpeljal k sebi v spalnico. Obstali smo pod podboji. Soba je bila prazna.«

 

Pritegnil je mojo pozornost. Lepo se je skladalo z dejstvom, da se je opisani umor zgodil v nekem drugem času in prostoru: »Torej ste nori?«

 

Pobesnel je. Jebal celotno družino. Medtem ko sem razmišljal, ali je imel realno priložnost, katerega izmed njih tudi dejansko nategniti, mi je spotoma postalo jasno, da se ga ne bom zlepa znebil. Ne morem sicer trditi, da je šlo mojemu poslu sploh finančno sprejemljivo, a norcev sem se od vedno ogibal. Ne le, da predstavljajo daleč največjo oviro pri reševanju problemov, nazadnje najdejo tristo in en način, kako plačati manj, kot ste se dogovorili. Po oblekah sodeč, je bil tip bogat kot šejk. Taki itak plačajo najmanj. Tako tudi ostanejo bogati.

 

Pomiril sem ga z zagotovilom, da sprejemam primer in ga prosil, naj nadaljuje. Vmes nisem pozabil omeniti svoje tarife. Zelo očitno je zavil z očmi. Odlično, torej razume, da je posel, posel.

 

»Ves zmeden sem stekel k vratom Vidmarjeve in besno trkal po vratih. Odprl jih je neznan moški. Nek gospod Rugelj. Prvič videl, prvič slišal, a tip vztraja, da že 15 let živi v tem stanovanju in da ne pozna nobene gospe Vidmarjeve. V tistem trenutku se mi je odpeljalo, včasih imam te izpade, veste, in začel sem ga potiskati na stran, da bi poiskal Vidmarco. Policistki sta me z živalsko močjo pobili po tleh in me mirili. Zagnal sem tak šunder, da je iz sosednjega stanovanja na hodnik poškilila lastnica. A ni bila Tahirovićeva. Kaj zavraga se dogaja?!«

 

Na, očitno imam opraviti s pravo kukavico. Želel sem nekaj navreči o iluzijah in kako smo največkrat žrtve tistih, ki jih ustvarjamo sami, a me je prehitel.

 

Vlil mi je upanja, da se po njegovem telesu pretaka nekolikšna količina razuma, ko mi je pojasnil, da ga je naslednji dan prebudil zvonec vhodnih vrat, na katerega sta se obesila soseda Rugelj in gospodična Medici. »Ste kaj bolje danes, gospod Kovač?«

 

»Mnogo, hvala, halucinacije, verjetno,« jima je pojasnil in se izgovoril, zakaj ju ne more spustiti čez prag. Pozdravil je skrbnico bloka, kot da se ni nič zgodilo, čeprav se je zavedal, da je bila na njenem mestu prejšnji dan neka druga ženska. Življenje se mu je vrnilo na prejšnji tir.

 

Sedaj je opazil moj pogled in mi sklenil prekiniti asociativni tok, naj niti pomislim ne, da je njegovemu drobcenemu telesu zmanjkalo krvi za trezno razmišljanje in je spustilo domišljijo na prostost. Garantira mi, da je vse res.

 

Stopil sem na stol in s police na steni pobral enega izmed stripov o Dylanu Dogu, ki jih imam zbrane v pisarni. »Gospod Kovač,« sem nadaljeval jaz, »ste že slišali kdaj za Koljača?« Odkimal je, a jaz mu nisem verjel: »Niste nikoli niti opazili te naslovnice, tako oblečenega klavca, te scene?« Še naprej je nihal z glavo, nato pa okamnel, ko je videl prvo sličico s strani 6.

 

»To! Prav tako je bilo!« je kriknil. V tistem trenutku sem bil prepričan, da je možic ta strip prebral in zgodbo nezavedno ponotranjil. Želel sem napeljati v to smer, a živčni trezljaji njegovega telesa so me spodbudili, da ostanem tiho in pasivno sprejmem vse, dokler bo palček pripravljen plačevati.

 

»Moram na zrak!« je zahteval, ko je s čela obrisal ledeni pot groze in stopila sva na vroč trebanjski asfalt, preden se mi zruši in skozla po pisarni.

 

Da ne bi izpadel ravnodušen, sem na hitro povzel štorijo stripa: »Max Smith ima podobne težave kot vi. Halucinira o umorih, ki so bili storjeni več let pred tem in kar Yard prepriča, da se mu ni zbledlo, je ponovljivost njegovih iluzij … «

 

»Vidite,« me je prekinil, a poskrbel, da se je vmes pošteno nadihal, »prav o ponovljivosti govorim! Včeraj, pol leta po tistem incidentu, potem ko sem že skoraj pozabil na vse skupaj, se je reč ponovila!«

 

Preden je nadaljeval zgodbo, me je vprašal, če poznam Novakovo Iris. »Seveda, moje bivše dekle iz srednje šole. Najhujša mačka naše gimnazije,« sem se pošopiril in v trenutku priletel nazaj na trdna tla, ko mi je povedal, da jo je bil prejšnje jutro našel obglavljeno v svoji postelji, prerezanih žil na vseh udih, še vedno dišečo po svoji spermi.

 

Prijelo me je, da ga na gobec. To, da me je spravljal na rob živcev, ga je moralo izredno zabavati. Kot da me je skušal povleči na svojo višino.

 

Pogoltnil sem zavoljo miru: »Čestitam.« Želel sem mu dati vedeti, da me ne more prizadeti, da sem še vedno večji od njega: »Dosegli ste, česar skoraj nikomur ni uspelo. Vedno je bila zelo nedostopna in zbirčna punca.« Resno? Ni potreboval dodatnega trenutka, da me je zabil kot žebelj v desko: »Eh, pa kaj še, babura proda svojo rit za četrtinko belega! Celo mesto jo je moralo že pokavsat'!«

 

Želel sem … ne vem več, kaj sem želel, spomnim se le, da sem ga zagrabil za rame in v trenutku so me popadle vizije.

 

Gledal sem ga. V postelji. Na njem Iris. Mesečina je prodirala skozi na stežaj odprto okno. Tihi zverinski kriki. Ona se je nasajala nanj kot kopačke po mojem srcu. Njen usločen hrbet. Njena popolna rit v zraku kot omen, naj pozabim. Vsak šešk je bil vreden desetaka. On je čofotal kot otrok v Krki. V tistem trenutku bi sprejel tudi primanjkljaj višine. Obeh višin. Tudi požgan obraz. Tudi ubijalsko dolgočasnost, le za en hip, za en kratek hip sem si zaželel biti na njegovem mestu. Tam pod njo. In grabiti. Se potiti. Pozabiti.

 

Končalo se je mnogo prehitro, kot se vedno konča, če moški ne ceni cvetja, ki ga je prejel. Vstal je toliko, da je zaprl okno, ona pa se je zvila pod kovter in se ga oklenila kot klop. Jaz sem čakal. Luno so počasi zakrili oblaki. Popolno umanjkanje impulzov.

 

Slabo uro po akciji sem se premaknil iz svojega kota. Ničesar nisem mogel storiti, da bi rokam preprečil, kar so počele. Le naveličano sem se nagnil nad posteljo. V žepu sem imel pripravljen dolg kuhinjski nož. Prislonil sem ga na njen vrat. Hladno rezilo jo je zdramilo, a zakričati ni uspela. Grizla je v usnje moje rokavice, skušala premakniti noge, a sem se že zacementiral na njih. Še preden bi lahko potočila prvo solzo, me je prepoznala. Pomirila je telo in mi dala vedeti, da ne bo storila ničesar radikalnega. Pritlikavec se ni prebudil. Izvlekel sem jo na plano, odpel zadrgo na hlačah. Jasno ji je bilo, kaj sledi in ni si dala opravka z etiko. Izkušeno se je znebila pižame in perila ter nastavila rano. Nisem ji zameril. Ničesar. Ničesar več.

 

Kar bi moral biti najboljši del sanj, je ušel vsakršni moji predstavi. Zaključil sem v njej in ko ji je oči prekrilo olajšanje, sem potegnil prvič. Prehiter sem bil, da bi lahko sploh reagirala. Šel sem globlje v meso in čutil, kako njeno telo zapušča toplota. V roku nekaj sekund sem končal. Kovač se med vsem skupaj ni niti premaknil. Spravil sem glavo na nočno omarico, odprl okno, odšel skozi vrata in jih pustil nezaklenjena. Po svoje si želim, da bi me iskali.

 

»Si v redu? Jack, si v redu?« se je drl nad menoj, da se je obračal celoten glavni trg. »Kaj se dogaja?« sem kriknil med brzinskim skokom na noge, deloma še vedno v tisti sobi, pripravljen, da zdaj zdaj obglavim še njega. »Si v redu, Jack? Padel si po tleh,« mi je pojasnjeval brez sočutja, »kaj se je zgodilo?«

 

»Jaz,« sem začel raztreseno, »mislim, da sem videl umor Iris Novak.«

 

Privzdignil je obrvi in besno zamahnil z desnico: »Ti teslo, Iris ni mrtva, saj ti že ves čas skušam razložiti, da sem imel privide!« Za trenutek mi je strašansko odleglo. Torej sem tudi sam le haluciniral.

 

»Pravim ti, zbudil sem se v krvavi postelji z njeno glavo na nočni omarici, letel na hodnik po Tahirovića in Vidmarico in vpil tako glasno, da je nekdo poklical policijo. Ta je v momentu priletela v naše nadstropje in me še enkrat nadrla, naj neham klicariti za prazen nič. Dopovedati ti želim, da imam resne težave in potrebujem nekoga, detektiva paranormalnih pojavov, ki bo zame rešil ta problem; ne pa me jebal v glavo z raznimi šalami in pihanji na dušo, da imam prav!«

 

Prikimal sem: »Najprej bi rad videl vaše stanovanje.« Kljub vsej zmedi v glavi sem skušal še vedno dajati vtis, da vem, kaj počnem.

 

»Tako se govori! Greva,« je potegnil z menoj.

 

Njegovo stanovanje je bilo razmetano, kot bi lahko pričakoval. Obleke na tleh, kupi papirja po mizi, policah, pultih. Ni bilo sistema, le vzdržnost spomina je omogočala funkcioniranje v takšnem okolju. Ko sva vstopila v spalnico sem se moral truditi, da sem kazal mirno kri. Vse je bilo natanko tako kot sem videl malo prej v svojih blodnjah. Postal sem popolnoma leden: »To ne more biti! Ni možno!«

 

»Kaj ni možno?« je bil vse manj potrpežljiv. Moral sem se nekako izgovoriti.

 

Hvala bogu sem imel preteklost na svoji strani: »Vse je tako, kot na sliki iz medijev. Desetletje nazaj. Tudi takrat se je zločin ponovil.« Drugo obglavljenje je prvemu sledilo le po nekaj tednih. Ker sta se umora razlikovala v morilskem orožju, ker so bili pri drugem primeru prisotni tudi znaki posilstva in ker niso našli nobene povezave med lastnikoma stanovanj, ki sta obglavljeni ljubici prva našla, je policija hitro izključila možnost serijskega morilca, kar jim je hudo prav prišlo, saj jim ni bilo potrebno pojasnjevati, zakaj so prvi pokol zapečatili v mapo, ko so našli tistega nesrečnika z metkom v glavi. Uradna izjava je bila, da gre za kopiran umor, a veliko posameznikov temu ni verjelo in je vztrajalo pri ideji, da gre za enega samega psihiča, ki še vedno preži na svobodi.

 

»Zakaj potem po toliko letih jaz videvam vsa ta klanja?« ga je zanimalo. Priznal sem, da ne poznam odgovora. Zame je bilo bolj pomembno vprašanje, zakaj sem drugega od njih tako živo videl sam.

 

Mali je vztrajal: »Jasno je, da sta bila umora povezana, čemu bi drugače en sam človek tako podoživljal te dogodke?«

 

Načeloma sem se strinjal: »Morda ste vi edini člen, ki povezuje ti verigi, morda pa je oba zločina resnično speljala ena in ista oseba. Nekakšen Razparač. Prehitro zapustil sceno, da bi dokončno razvozlali njegov primer.«

 

Popolnoma ravnodušno me je želel spodbuditi: »Rekel bi, da je to izvrstna priložnost, da se povzpnete v samo smetano detektivske službe! Raziščite tole in za nagrado boste dobili večno slavo.«

 

Krasno, sem si mislil, že študira, kako se ogniti plačilu: »Mislim, da bi bilo dobro začeti s preizpraševanjem obeh tipov, ki sta pravi žrtvi našla v svojih posteljah.«

 

»Tu vas bom moral pustiti, da svoje delo opravite sami,« je nadaljeval, kljub temu, da nisem imel nikakršne želje, da bi se mi pri delu pridružil, »res sem vzel dan dopusta v službi, da sem lahko poiskal pomoč za svoje težave, se pa ne nameravam odpovedati drugi stalnosti mojega urnika. Nocoj imam zmenek kot vsak večer. Katja Lesjak. Morda jo poznaš, isti letnik kot Iris.«

 

Nisem si dal preveč opravka z njegovim bahanjem o še eni moji srednješolski simpatiji. Poleg tega sem potreboval nikotin. Diskretno sem se poslovil, obljubil poročilo in stopil na ulico.

 

Odpravil sem se na policijo po informacije o obeh ljubimcih. Kajenje mi je pomagalo razmisliti tudi o Kovaču. Nisem smel izključiti možnosti, da so njegova videnja rezultat nekakšne razkolikovske duše, ki po več od desetih letih s potlačenimi spomini napada resničnega morilca, ki se svojih dejanj sploh ne zaveda več, a nekako se nisem počutil ogroženega pred tako majhnim pajacem. Naj ga vnovič popade krvoločnost, sem lahko prepričan vsaj v tem, da mojega vratu ne more doseči.

 

Še isti večer sem želel zaključiti zasliševanje. Odpeljal sem v Novo mesto na prvi naslov. Brez sreče. Večina stanovalcev bloka se je spomnila Franca Muratoreja, veleposestnika, bogatega trgovca in slavnega organizatorja orgij na svojem domu, a vsi so mi potrdili, da se je odselil kmalu po incidentu.

 

Med vožnjo po avtocesti je bil še vedno tako pretresen, da je zavrgel pozornost in izgubil nadzor nad avtomobilom. Po nekaj piruetah je zletel z asfalta in, ker ga ograja ni uspešno ustavila, zletel po hribu navzdol, kjer ga je pričakala eksplozija.

 

Kakšno natančno delo naše policije. Vedo mi povedati, kdo je bil deset let nazaj udeležen v skrivnostni uboj, ne vedo pa, da je človek že mrtev. Več sreče prihodnjič, torej. Nadejam se, da je bil drugi frajer bolj jeklene sorte.

 

Zadetek v polno! Gospod Kaluža je živ in priseben. Dobiva se na vhodu bloka, pravi, da me želi preveriti, da nisem kak zajebant, nato se odpraviva v njegovo stanovanje. Nadrealizem. Identično je kot v Kovačevem brlogu. Norost. Noge se mi začnejo nekontrolirano tresti. Z olajšanjem mu sledim v kuhinjo, kjer sedeva za mizo. Začne mi pripovedovati svojo plat zgodbe, jaz pa počasi tonem v nove blodnje. Ne morem jih ustaviti.

 

Govori o slabosti, ki ga je obletela ob pogledu nanjo. Verjetno ne zna tako dobro opisovati, a jaz ju vseeno vse bolj nazorno vidim pred očmi.

 

Slišim ga, kako sope v grozi. Njegov tič počasi upada ob pogledu na odrezano glavo, osvetljeno s prvimi jutranjimi žarki. Zaplete se v rjuhe in telebne po tleh. »Kako je bilo to mogoče, ves čas sem spal ob njej!« mi zatrjuje. Prekinjeno z bliski se mi ponovno prikazujejo prizori prejšnje noči. Zadušeni vzdihi. Usločen hrbet. Grabežljivi prsti. In v črnem kotu majhna postava. Kovač. S praznimi očmi nemo zre v par in ne trzne z najmanjšo mišico telesa. Votle duše in z roko v hlačah. Popolno nasprotje življenja na postelji.

 

»Pardon,« me zdrami Kaluža ves poten, »moram se spraviti k sebi. Počakajte tu.« Odide v kopalnico, mene pa prepusti vse bolj divjim iluzijam. Kljub vrtenju vstanem. Zazrem se na police, kjer zagledam zbirko Dylana Doga. Koljača ni na svojem mestu. Odprem predal mize in ven potegnem časopisne članke obeh umorov izpred vseh teh let. To vendar ni nobena kuhinja. V svoji lastni pisarni sem! Kaj se dogaja? Stečem ves omotičen do spalnice. Posteljnina je še vedno na tleh kot tisto noč. Vsa v krvi. Truplo je skrito. Čutim, kako sem vse bolj šibak. Komaj se držim pokonci. Svet postaja pretežak. Moram ven!

 

Ko preskočim še zadnjo stopnico in vržem vhodna vrata s tečajev, ne morem verjeti svojemu pogledu. Nazaj sem v Trebnjem. Stojim, kjer sem stal slabih nekaj ur pred tem. Pred vhodom Kovačevega bloka. Pot mi oblije obraz. Sploh se ne spomnim. Sem se peljal v Trebnje, ko sem iskal Kalužo?

 

Zrkla mi švigajo na vse strani, medtem ko se počutim, da se vse življenje planeta zgrinja vame kot v črno luknjo. Brez logike stečem nazaj v drugo nadstropje. Kar se da mirno za svoje stanje odzdravim Vidmarjevi in Tahiroviću in zaprem vrata stanovanja za seboj. Naenkrat vse tiho. Začutim, da moram nekaj reči: »Je kdo tu?«

 

Sledim Kovačevemu odmevu v kopalnico. Vmes se ozrem v spalnico, kjer na postelji mirno spi Katja. Vse manj se vse ujema. Vse manj. Kopalnica!

 

Počasi potisnem vrata ob stran in ga zagledam. Strmi vame. Nemo kot pred nekaj trenutki v tisti viharni noči. Tako mrzlo je torej tik pred smrtjo? Odpre usta. Odkima. Brez čustev izjavi: »Ne. Nemogoče. Ne more biti tako.« Sesujem se na kolena, on istočasno zdrsi navzdol iz ogledala.

 

Tako je bilo torej? Ves ta čas sem bil iluzija v resnici jaz? Heh, kakšen bebav način, da izgineš. Mislil bi si, da v tovrstnih noir štorijah junaka pokoplje kup strelov iz pištole. Strtega srca obleži z obrazom navzdol na gladini bazena. Ne pa tole. Res, kakšen bebav način, da izgineš. Črko za črko v belino papirja.

 

Naughtius Maximus

Photo: Bart Cayusa

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!