Kot šesta predstavnica Urške 2014 prihaja k nam pesnica Sara Berginc s svojo poezijo. Preberite, komentirajte, uživajte v branju. Še tri noči pred finalnim večerom Urške 2014 v Slovenj Gradcu!

 

1 BELA VRANA

 

vranje
sem drezala vanje
v njihove rane
zdaj pa imam
tudi jaz svoje rane
in drezajo vrane
vse črne prečrne
vanje

2 ČLOVEK IN ONA

 

ko se je prinašal k njej
je puščal sebe doma
in ker je bil ves prazen
se je napolnil z njo

 

ko je odhajal od nje
je vso razsipal za seboj
in ljudje so ga gledali
in vsi so ga ljubili

 

ko je stopil čez prag
je bil prazen od nje
napolnil je svoje telo spet s seboj
in zopet je bil samo on

on in njegovo
žalostno
samotno
zavistno
zeleno
zrcalo

3 ČLOVEŠKA ŽIVAL

 

neprestano žalujem
zdaj za ustreljeno živaljo
zdaj za raztrganim človekom

4 ZVER

 

čez boke se plazi
po poti neznani
s korakom zveri
tih dotik

pod žametno šapo
se koža razvnema
v valove objema
v globino zajema
njen hod

v nekem tenutku
razpenjeno morje
zveri spodnese korak

rdeče zaiskri se
pod šapo razprto
razlije se v mlako krvi

čez boke se vije
čez zenice pluje
žametno truplo zveri

 

5 IZPAD

 

nekega lepega dne
je zmanjkalo elektrike
med nama
da se – slučajno – ne bi izgubila

sedaj stojiva v temi
in čakava luč
da pomežikne
in pralni stroj
da zapiska

tebi raste brada
meni pa trebuh

6 ČAKALA SEM TE

 

sedela sem v kavarni
čakala sem te
videla sem te
kako boš prišel
kako boš svež

spočit

nasmejan

poln šarma in zvite nežnosti
kakor iz mrež izvit

uigran

tvoj glas bo in brez težnosti

čakala sem te
in kakor so ure bežale
sem šla od vdiha do izdiha
od cigare do cigare

in oblak dima
je ogrnil glavo za glavo
luč za lučjo
noč za nočjo

7 USRANA PESEM O POFUKANI LJUBEZNI

 

gledal si me v oči
in mi govoril o rdečih gorah
vse previse si mi opisal
in kjer je bilo zelo nevarno
si me prijel za roko
da ne bi omahnila čez
in se raztreščila na kakšni skali
kakšnih 300 metrov nižje
pa sva samo sedela sredi neke sobe
sredi neke usrane stavbe
sredi nekega usranega mesta
sredi neke usrane države
v neki usrani uniji
na nekem usranem planetu.
v neki pofukani galaksiji
ki je vredna en pofukani kurac

 

tvoj

 

ti si mi celo vesolje

8 DNO

zapri strešna okna
skozi katera gledaš zvezde ko so noči jasne
pozimi so najbolj take mimogrede
zapri jih ko pada dež
slišiš kako kaplje udarjajo ob steklo
vidiš kako se razlijejo v desetine rečic
čutiš jih na licih
kako polzijo
iz oči
pod teboj je morje
in najbolj grde
in najbolj čudne
in najbolj drugačne
in najbolj svetleče
živali so na dnu

zajemi sapo

9 ŽELIM

 

želim si sonca
da bi se mi ob jutru nakodralo v lase
želim si večera poezije
da bi me divje besede spravile do solza in razsule moje telo na kosce
želim si tebe
da bi me spet sestavil
in videl sonce kako sije v mojih laseh
in solze kako se lesketajo v mojih očeh
ko te vidim
Želim si
da bi mi vsakič izmaknil košček in ga odnesel s seboj
in tako vse dokler ne bi nekega dne
vzel poslednjega
in ga v sobi
s tvojo posteljo
tvojo skodelico
tvojimi slikami
in stvarmi
vstavil in dejal

moja

želim si vedeti
kakšna bi bila
na novo sestavljena
po tvojem načrtu

 

 

10 SEVERNO MORJE

 

moje srce je žalostno
privlekla sem ga po dolgi peščeni obali
severnega morja
kako jasna so bila jutra pod katerimi so valovi umirali
in puščali na pesku nežne sledi mokrih dotikov
toplo sonce zahaja
kmalu bo noč
komaj zdaj vem
kako mrzlo je v resnici
severno morje

 

11 ISKRENOST

 

prikrivam
prikritje
kritje

dotik odmik

dotik odmik

dotik odmik

prebijam
prebitje
bitje

dotik primik
dotik primik
dotik primik

12 RAZOČARANJE

hodila sem po neki poti
nekomu sem sledila
ko sva prišla do konca
sem se od žalosti

jeze

besa

zgrudila na pohojena tla

mislila sem
da greva nekam drugam

 

 

13 LJUDJE

ljudje niso vedeli
kako rad imaš živali
kako lepo pišeš
kako razmišljaš
preko vseh okvirjev

gledali so te kot gledaš tujca
ki ga srečaš
kjerkoli že

jaz pa sem vedela
za živali
za pisma
za misli
in neuokvirjene slike

hotela sem te rešiti
pa je bilo vse zaman

zgradila sem ti živalski vrt
izdala sem ti knjigo
odprla sem ti galerijo
in iz tvojih misli sestavila pesmi

mislila sem
da bodo potem vsi
hranili živali
brali knjigo
gledali slike
in poslušali pesmi

a ljudje niso vedeli
in so te pohodili
do smrti

zakaj si jim to dovolil

14 NA DRUGI STRANI SVETA

 

sedim na rečnem bregu
sonce zahaja
ptice v grmovju so potihnile
praviš da tudi ti sediš na rečnem bregu
da sonce vzhaja
da slišiš prve ptice kako pojo

15 OTROKU

zjutraj te najprej izmotam iz rjuh
nato te umijem in počešem
saj imaš dolge lase
ki se v brezmejnih belih puščavah noči
radi obilno in divje igrajo
dam ti piti in jesti
in obrišem mrvice kruha iz tvojih drobnih ust
oblečem te
v rdečo
ker vem da ti je ta barva ljuba
lepa si v njej pomislim

kakšen dan te povlečem za seboj
že naslednji rahlo potisnem čez prag
včasih stečeš pred mano še preden te uspem dohiteti
spet drugič te s ključi v rokah zaman čakam in kličem

 in vsak dan znova
te zaklenem na zunanjo stran vhodnih vrat
in ti zamolčim
da tam ni belih rjuh vode in hrane
še rdeča je drugačne barve

Avtor: Sara Berginc

 

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!