ustanavljam društvo skrajno neresnih pesnikov
pridružite se tudi vi, če mislite, da pesnjenje
še za v čevelj ni dobro

v tretji polovici drugega leta bomo imeli piknike ob rekah
in se delali norca iz prismodarije
ki nas povezuje

jaz nisem moje besede, sebe si predstavljam
kot tri igrive, flekaste dolgodlake pse
ki v poletni vročini čofotajo v fontani

zraven pa dokolenski kipec pesnika 
ki si z enim sredincem vrta po nosu
z drugim pa kaže fakiča

ne narodu ne Bogu ne služi
le psom, da lažje dvignejo
taco

moje stvaritve imate lahko za častno četo
ki se je zastrupila s francosko solato
in jo zato zvija
in prdi
pred predsednikom

skratka, če rečete, da ne odtehta pol kurca
boste nejevoljni kvečjemu vi
saj jaz vendar nisem resen 

besede se mi kopičijo v žepih
kot nagrobni pesek
in  zato se mi včasih fino strga

ti kamenčki, te začasne plombice
potem vozijo slalom
med kocinami
po kosmatih nogah

in se mi nabirajo v sandalih
kar zna biti rahlo moteče

včasih pomislim, le zakaj nisem bos
a potem bi moral biti nekdo drug
z njim se pa nikamor ne pride

torej, tisto poskakovanje
otresanje in ploskanje s stopali

ni znak pretiranega veselja, ampak le simptom
trapaste zaljubljenosti
v komično usodo

Srečko Luštrek