Tavam kot tavajo zvezde,

Če tavajo tako, kot tavam jaz.

Zdaj obračam korake nazaj,

Spet drugič jih obrnem naprej.

Kot bi sidrala sebe v pristan,

Kot bi odhajala čez morja kot pravi mornar,

Kot bi zletela kot avion, ki zgreši zarisano smer,

in pristala v svetovih, ki jih nisem pustila v svoje poti.

Vsepovsod sem in nočem nikamor drugam,

A vsi imajo družine, ljubezen, varen pristan.

To sem želela, ne da bi vedela prej,

To sem sanjala ne da bi priznala si kdaj.

V tem sem svetu nekaj drugačnega,

Nekaj pokončnega,

Nekaj svojega,

In srečna sem,

Čeprav imam žalosten obraz.

Barby