<<< Janina Ulbl: Rdeče in zeleno

ŠTEVILO

EDNINA

Prostor

Nepremično. Dolgo traja, da zaspanost prispe, da ugasnem luči in sebe, da zajamem sapo in izginem pod gladino do jutra, da izvržem vse napačne metafore, vse izrabljene in gnile besede, naj mi je hladno, naj me zebe. Horizontalno begajoče. Noč traja natanko en pomežik. Vstajam in se potapljam med gube odeje, krčim kolena, neslišno polagam stopala, prenašam lastno težo na tla, se oprijemam ročaja in odpiram omaro, zdrsim z nohti, zapiram omaro, preklinjam jutro. Utopičnih misli se dotaknem s konico jezika, preden jih pogoltnem. Vidim prstne odtise na šipi in plavajoča zrna prahu v zraku in nebo, razbeljeno od svetlobe, ki se boči nad vsem tem. Prostor sem morala opisati z eno samo besedo. Kaos. Danes je poševen dan. Okno je poševno odprto, a zaman. Dež ostaja zunaj. Hudobni, mili dež. Podlaga mojih misli je poševna. Odtekajo. Potiskane liste držim poševno, da nanje pod kotom pada svetloba. Z okna, nočem luči. Umetne, a ne umetelne, še manj umetniške. Glavo držim poševno, da me vrat začenja boleti, ker je udobno. Ves delež sveta postaja poševen, obrača se, nosi težnjo po spremembi. Kot bi še zmeraj bil plošča in ne krogla.

Nedelja

Kako je nedelja smiselna brez smisla. Kako kaj osmisliti. Kako se nasmehniti ob misli, da smisla ne potrebujem več. Česa manj pa tudi ne. Čakam. Čakam, da mine čas, da pozabim, da čakam, da se spomnim, na kaj čakam. Konflikt eksistence v adolescenci je postal standardna diagnoza zamorjene generacije, ki svoje poslanstvo vidi v uničevanju. Večinoma samih sebe. Skušam se distancirati. Čim bolj neopazno. Živim za trenutke začasne impresije. Kradem jih z opravičilom izposoje za nedoločen čas. Za objeme, ki odmevajo vame, vse dokler stojim na prstih. Za konce sveta, ki se ne uresničijo. Za kos tal, ki si ga prilastim v zadnji vrsti. Za brezoblične julijske popoldneve. Za jutra, ko prvič sneži. Za zaspanost, ki jo smem prespati. Za limonade brez sladkorja. Za vogale, ob katerih se obrnem. Za stolpce besed, ki gradijo stolpe. Za nenadne doze ponosa. Za minimalizem majhne globinske ostrine. Za sezname, kot je ta. Lahko bi poenostavila in rekla, da živim za življenje. A to bi bilo preveč preprosto. Prava mera zapletenosti, da ne pozabim na ideje. Kot milni mehurčki so. Pisano privlačne, prosojno nične, okroglo neskončne, hipno minljive, lahkotno potujoče, spretno izmuzljive. Nehala sem jih loviti, ne občudujem jih več. Samo spremljam jih s pogledom, dokler trajajo. Preoblikujem v sebi in dam iz sebe. Vdano mešam milo in vodo. Čakam. Na nedeljo, na impresijo, na ideje.

Odnos

Človek sem, čeprav tega sama ne bi nujno izbrala zase. Neznaten v svoji vsemogočnosti. Pogosteje živim navznoter kakor navzven. Ljudi raje zaznavam s pogledom, kakor da bi jih ogovorila in jim povedala, da jih opazujem. Prvi stik je vedno kratki stik. Nekaj sekundna neposredna povezava med pozitivnim in negativnim polom. Jaz sem tista, ki ga prekinem, obrnem navznoter in nadaljujem z enosmernim tokom. Ničesar nisem rekla. Le prešla sem v stanje zmanjšane zavesti. Podobno kot takrat, tik preden zaspim, ali ko se spotaknem ob previsoko stopnico in obvisim v padanju. Podobno nezavedno. Postala sem zbiratelj. Pogledov, sprememb loma svetlobe iz oči v srce. Kasneje besed, navrženih, prežvečenih. Zbirko sem sproti dopolnjevala, skrbno urejala, preučevala pod mikroskopom in izpostavila temperaturnim nihanjem za preizkus vzdržljivosti. Vedno znova me prevzame, kako močno je pomen odvisen od konteksta in kako premalo pozornosti namenjamo podrobnostim. Samo razmišljala bi rada. Brez analiziranja, brez načrtovanja, niti novih idej nočem. Samo razmišljala bi. Dva minusa se spremenita v plus, a dvojno zanikanje še zmeraj zanika. Krvaveča ustnica obarva moje misli. Ne dovoli, da bi spregovorila. Kadar se zganem, me pekoče opomni, da je bolje molčati. Posnemam tuje izkušnje, samo da se mi ne bi bilo treba učiti na lastnih napakah. Ničelno je, a vseeno lahko prikliče solze v odtenke po polnoči ali obudi nasmeh v zasuku poldneva. Zbirka se širi. Samo čustva še moram nekam shraniti. Skriti. Razkriti. Zakriti. Odkriti. Pokriti. Kakor hočem. Saj so moja.

Gozd

Lebdelo je. Vse. Tudi tisto, kar ne bi smelo. Nebo in morje in otoki. Sposojali so si odtenke modre in zelene, temačne odtenke, pomešane z gosto črno barvo. Nisem ločila med peno valov in robom oblakov. Otoki so se dvigovali čez ozadje kot neme priče harmonije razgleda, obtežene z otožnostjo nizkih tonov. Čez otoke je bila pogrnjena skalnata rjuha, občasno okrašena z zaplato gozda. Vse je obstalo, nehalo dihati, prenehalo s premikanjem. Tišina se je razlila čez prizor in zapečatile robove. To, sem pomislila, je umetnost. Absolutno ujemanje elementov, ki presežejo sami sebe in pustijo golo izpopolnjenost. Podoba, ki jo vdihujem, je obdana s kombinacijo veličine in temačnosti. Prva zavaja in druga zavede. Otrpla sem odmikala svetlobo. Bom kdaj pogrešala skicirana drevesa in plavajoče napise? Se bom kdaj toliko poglobila vanje, da bom spoznala vsebnost trivialnega v njih? Za nohte shranila drobce grafita in v oči vstavila odseve neona. Interpretirala vsakdan čim bolj neobičajno, na način, ki presune. Poskušam, tako kot so poskušali pred mano. Trdili so, da mora umetnost biti lepa. Trdili so, da mora biti grozna. Trdili so, da sploh ne sme biti. Umetniška dela so precenili, razvrednotili, uničili. Med vsem tem jih tudi ustvarjali. Še vedno ne vem, zakaj. Zato ustvarjam.

Beseda

V arhivih sem slišala za tatu knjig. Vsi so ga obsojali, le jaz sem ga razumela. Vsaka beseda je ukradena. Glasu, ki jo je izrekel. Stavku, v katerem se je znašla. Meni sami, ker sem pomislila nanjo. Zakaj potem ne bi kradli knjig. Bojim se, da bi dobila navdih za pisanje. Da bi se priplazil vame in mi očital skozi besede. Kar napišem, ni več moje. Za lastništvo se borita moja senca in moj odsev. Senca je tisto, kar nočem biti; odsev tisto, kar bi rada bila. Ne eno in ne drugo nisem jaz. Zakaj se potem brez priokusa vesti in z lahkotnim dotikom podpišem pod napisano. Toliko o avtorskih pravicah. Kar napišem, je že bilo izraženo. Morda ne s prav temi besedami ali s prav takim vrstnim redom ali s prav toliko klicaji. A neznanec št. 1 je že izrazil prav tisto, kar sem hotela izraziti jaz. Zadrgnem oči in skrajšam pramen las. Naj bo po tvoje, neznanec št. 1. Izberem druge besede. Zamenjam vrstni red. Dodam klicaj ali dva. Kar sem zdaj izrazila, je prav tako že bilo izraženo. Neznanec št. 2 me je prehitel. Zadrgnem oči in skrajšam pramen las. Naj bo po tvoje, neznanec št. 2. Vendar oči ne vidijo v neskončnost in lasje ne rastejo po naročilu. Morda sem sama svoj neznanec. Morda se prehitevam v želji s kiselkastim priokusom, da bi z besedami definirala prav vse. Toliko o izvirnosti.

Potovanje

Razdalje so varljive. Občutek za oddaljenost, ki se popači med premikanjem, pomanjšanost na zemljevidu in razdalje v naravi se ne bi mogle bolj razhajati. Zaprem oči. Še vedno sem doma. Odprem oči. Na drugem koncu sveta sem. Postajam domača tujemu mestu. Samo še ena v vrsti sem. V vrsti tistih, ki gredo skozi mesto. Podobno, kot grem skozi življenje. Ničesar se ne dotaknem in nič se me ne dotakne. Vsaj na videz. Sledi so težko izsledljive. Dovolj imam natančnih načrtov. Vseeno mi je za oltarje v katedralah in zgodovino vojaških spomenikov. Vseeno mi je za poti, označene na zemljevidu. Zanima me kaj drugega. Kako zaklenejo kolesa. Na kakšen način izgovarjajo besede, da zvenijo brez samoglasnikov. Kam vodi stranska ulica. Kje je stolp z okroglim stopniščem. Zakaj ne morem slediti granitnim kockam, izstopiti na naključni postaji podzemne, najti parka, kjer je dovoljeno hoditi po travi. Vidim, kar je videlo toliko drugih. Opazim, česar ni opazil nihče izmed njih. Odločila sem se, da se bom tega mesta spominjala po vetru. Moj stalni spremljevalec je bil. Mršil je lase, solzil oči, osvežil podobe. Pomagal mi je izgubiti zemljevid. Pomagal mi je, da sem se izgubila. Da sem se v tujem mestu končno počutila domače.

Prihodnost

Prihodnost? Spoznala sem, da ne mara ljubezenskih pisem. Zvijem se na dnu škatle prihodnosti, pozabljeno pismo, zmečkano v kuverti brez naslova. Jabolka rjavijo in pikapolonici bledijo pike. Vse odločitve prihajajo na enak način, sijoče ostre, zapečatene z dvomi. O vseh razmišljam preveč in storim premalo. Še vedno verjamem, da sem jaz tista, ki odloča. Ki z dejanji molče oblikuje glinene vrče, da jih napolnijo z nektarjem in jih razbijejo, ko so polni. Nikoli nisem bila preveč dobra v pantomimi. Hodim naprej, čeprav se ne premikam. Hodijo z mano. Skrbi, upi, očitki. Skrbi pol koraka za mano, da se oziram čez ramo, ali mi izmuzljive postave še sledijo. Upi korak in pol pred mano, njihova široka ramena me pomirjajo. Očitki so izjemno dobro tempirani. V koraku z mano so, prisiljeno jim strmim v oči, da se spotikam, da zavijem narobe, da se zaletim. Prihodnost ni ravna, široka pot. Je ogromen labirint s slepimi ulicami in ogledali na stenah. Prihodnost me je prevzela s svojim svetovljanstvom in z razprtimi dlanmi. Vanje sem zaupljivo položila kos sedanjosti, ki ga je hipoma použila in lakomno čakala. Čez čas se je naveličala čakanja. Sama si je postregla z mojo vizijo realnosti. Preveč zaupljiva sem bila do nje. Preveč sebe sem ji ponudila. Zdaj se iščem nazaj, transformirana. Pozabljam preteklost in zapuščam sedanjost. Pišem pismo, a še zdaleč ne ljubezensko.

DVOJINA

Prostor

Kaj piješ za zajtrk? Človeka ne smemo soditi po jutrih. Takrat smo prosojni in utrujeni. Še zdaleč ne polni energije. Dovzetni za barve. Tvoja jutra so pomečkana, enobarvna in redkobesedna. Zjutraj si sploh nisi podoben. O čem razmišljaš, preden zaspiš? To so najbolj iskrene misli. Ker ti ne pripadajo več v celoti. Ker se jih ne zavedaš več zares. Ker jih nikoli ne izrečeš na glas. Nikoli mi še nisi opisal pogleda skozi okno. Mogoče bi mi ta povedal več o tebi kot vsa predmetnost, nagrmadena ob stenah. Se kdaj obrneš stran od stene, proti sredini, si kdaj poskusil meriti čas s prostorom, ki ga ne zavzemaš, kadar se odmakneš, kadar se obrneš stran od stene. Okno je le navidezno. Saj vem, da veš. Okensko polico si si izmislil, ko ti je bilo dolgčas, okvir takrat, ko nisi mogel spati. Le za razgled ti je zmanjkalo časa. Ko bi vedel, da potrebuješ samo prostor. Tako širen, kot lahko. Zaveš se, čeprav si ves čas vedel. Odrgneš opno, ki se je prisesala na oblike, da se le-te izoblikujejo. Pravi človek za vzdušje po nevihtah si. Rahlo presenečen nad intenzivnostjo vonjav, ravno prav razočaran nad vetrom. Očiščenje te očara do otožnosti. Že dolgo ni bilo dežja, kaj šele neviht.

Nedelja

Otrok si. Ne po letih, a to je postranskega pomena. Nedolžno zaupljiv, nevarno radoveden, nenehno v gibanju. Mnogo stvari je, ki jih moraš izvedeti. Dovoli mi, da ti pomagam. Za začetek bi skupaj izbrala pravi obraz zate. Ne skrbi, to bo samo krinka. Nihče ne razkrije svojega pravega obraza. Nadaljevala bi postopoma. Zavozlala bi ti možgane, v vozle s pentljami na koncu. Postrigla bi ti lase, težke od dišav. Odprla bi ti prsni koš in ven vzela srce, nežno in previdno bi ga držala. Povedala bi ti o tem, da so letala ponoči zvezde in da je zdaj preblizu. Da je na svetu preveč koncentrirane erozije in premalo razpokanega neba. Pripovedovala bi ti o učinku metulja. Pokazala bi ti, kako se skriti v šolski omarici. Naučila bi te optične prevare, s katero podaljšaš nedeljo. Zakričala, da pravljice lažejo. Naučila bi te, kako z mezincem zdrobiš žarnico in prepričaš elektrone, da zasvetijo. Razložila, zakaj drevesa nikoli ne rastejo naravnost. Držala bi te za zapestje, lahno, a odločno. Navadila bi te okušati snežinke z razpokanimi ustnicami. Prikrojila resnico o muhah enodnevnicah in hibiskusovih cvetovih. Brala bi ti. Tebi, s tabo, ob tebi. Le o ljudeh bi molčala. So stvari, ki jih moraš spoznati sam.

Odnos

Če bi ljudje spadali k ljudem in jim ne bi pripadali, bi bilo lažje. Če bi si to priznal, bi postalo zares enostavno. Vse bolj spoznavam, kako preziraš sočutje. Naredi te ranljivega. Prej kot oporo nudi zavetje, ki se podre nate, ko se udobno namestiš. Tako vezi tkeš brez čuta za sočutje. Skrbi me, da brez čuta za karkoli. Preveč univerzalnih, socializiranih izrazov za poimenovanje odnosov imamo. Togo stojijo in se resno držijo. Njihova žrtev si. Od tebe zahtevajo križce ob definicijah kategorij in pogodbe s podpisi. Za odnose v razvoju in tiste med kategorijami ni prostora. Izrazi spreminjajo odnose, namesto da bi bilo obratno. Od spreminjanja ni daleč do uničenja. Ostane račun, ki ga ne zmoreš plačati. Prirojen sistem prelaganja krivde imaš. Kaj moreš, če se bojiš zaupanja, kaj moreš, če te je sočutje izdalo, kaj moreš, če so vozli preveč rahli. Če si odvisnik usode in je tvoja odvisnost usodna. Povem ti, kaj lahko. Nehaj biti tako vdan v usodo. Sežgi kakšno pogodbo. Zategni vozle. Kanček zaupanja nameni samemu sebi. In sooči se s sočutjem. Človeško je.

Gozd

Opazujem te. Nikoli se ne ozreš čez ramo. Vhodna vrata zmeraj puščaš odprta. Kot bi še zmeraj upal, da se bo prikazal nekdo, ki se bo prikradel skoznje in hišo spremenil v dom. Jaz opazujem tebe in ti opazuješ drevesa. Od daleč. Povej mi, zakaj se imaš za umetnika? Ker svoja čustva obračaš navzven in jih ne zatlačiš v žepe? Nisi se izgubil v gozdu. Le eno samo drevo te je zadrževalo pri sebi. Namerno si se spotaknil ob korenine. Ostal si na tleh, podrast te je skušala skriti, drevesa so zagrnila nebo. Kaj je priklicalo spomine? Motna svetloba ali trohneč vonj? Vidiš lestev, prislonjeno ob zid hiše. Zavesa je kot zastava padle države mahala skozi okno. Hiša je dihala v njenem ritmu. Vidiš samega sebe na strehi. Oklepaš se dimnika in strmiš v horizont. Ne navzdol in ne navzgor. Skozi okno so grabile roke in odtujile lestev. Ostal si, in strmel. Kar pade na tla, se zdrobi. Pogled navzgor je tvegan, bolj varno je strmeti v lastne čevlje in se spraševati, kdo ti je zavozlal vezalke. Ne moreš se sezuti in nebo je že uhojeno. Vertikalni vzpon zanika prosti pad. Gozd sploh ni to, za kar se izdaja. Tudi ti nisi tisto, za kar se imaš, samooklicani umetnik.

Beseda

Ne govori mi o knjigah, ki jih imaš rad. Zanje bo še dovolj časa. Hočem slišati vse o tistih, ki jih ne maraš, o avtorjih, ki jih preziraš, o besednih zvezah, ki te silijo na bruhanje, o slovničnih napakah, mimo katerih ne moreš. Kaj te naredi bolj človeškega, ljubezen ali sovraštvo? Ali siva brezbrižnost, svilena nevtralnost, v katero obrišeš ostanke besed, zasušene v kotičkih ustnic. Povej, kaj bi izbral za opis preteklega tedna? Haiku, ker imajo zate pomen samo določeni trenutki, iztrgani iz številčnice. Gazelo, ker dni ne ločuješ med sabo in se prepuščaš rutini. Novelo, ker se ti je zgodilo nekaj posebnega, nekaj, kar te je prisililo v zasuk. Ali tragikomedijo, ker si poln bipolarne kontradiktornosti. Rada bi te opazovala, medtem ko bereš. Če je le mogoče, se ne bi zavedal moje prisotnosti. Zanima me, kako pogosto pomežikneš, ali si z roko podpiraš glavo, če med prsti mečkaš vogal naslednje strani, katero zvrst tišine izbereš za spremljavo. Kaj se dogaja za masko obraza, ko končaš z branjem. Ti je vseeno? Ti je žal? Iztrgaj zadnjo stran, če ne maraš koncev. Zmečkaj jo do neprepoznavnosti in jo preberi. Kaj bolje? Zakaj odlagaš knjige tako, da jih boli, odprte in s hrbtom navzgor. Enako delaš z ljudmi, veš.

Potovanje

Na letališču, nikogaršnjem ozemlju tujcev, vlada ravno pravšnja izgubljenost, ki se je v nenehnem hitenju ne zavedaš. Nekoč si mi povedal, da na letališčih ni prostora za čustva. Ne tam, kjer ljudje s praznimi pogledi nosijo prepolne kovčke. Kjer svoje dragocenosti spraviš v torbo z omejenimi dimenzijami. Kjer pred rentgenskimi žarki nimaš skrivnosti. Kjer se prepustiš številkam, na uri, na vozovnici, na terminalu. Mogoče čustva spet najdeš v obliki slepečih sončnih žarkov ali meglenih oblakov. Ko z naraščajočo višino za sabo puščaš zavedanje, da je svet še vedno pod tabo, ko se razdalje popačijo in je tanka stena vse, kar te ločuje od ničnosti zraka. Motil si se. Letališča so kulise slovesov in snidenj, prepojenih z iskrenostjo čustev v zadnjem trenutku. Letališča nakazujejo časovno in prostorsko razdaljo. Za zbliževanje je prepozno. Za izražanje bližine ostanejo dolgi objemi, zašepetane besede, solzne oči. Od žalosti ali od sreče. Močan jok je včasih težko ločiti od močnega smeha. Meja poenostavljanja na črno in belo ni nujno siva. Da ni sreča slučajno žalost, obrnjena na glavo.

Prihodnost

Bi lahko bil individualist, če bi bil sam na svetu? Tvojo sobo so zgradili drugi, ti si se le naselil v njej. Ogledalo so ti nastavili drugi, ti si le zagledal svoj odsev v njem. Luč so vate usmerili drugi, ti si le bežal pred svojo senco. Tudi tvoja samostojnost je družbeni konstrukt. Družba, kjer vsak misli, da lahko razmišlja s svojo glavo, je izmišljena. Lahko bi ti pripovedovala o padanju, a vem, da bi me zavrnil, misleč, da govorim o letenju. Ljubek si v svoji naivnosti. Vsako noč znova razgrneš oblike sanj, premagane od dneva, poskusne zmagovalke. Slišala sem tvoje želje o optimalnem obstoju in presežni prihodnosti. Vse je preveč takšno, kot je. Potrebuješ spremembe. Trajne in učinkovite. Pazljivo si izdelal kažipot, vanj strmiš s toliko boječega upanja kot v oltar. Nobenih odgovorov nima, samo več vprašanj ti zastavlja. Drsiš naprej, zaslepljen, toneš. Se še moreš ustaviti? Poskusi. Vsaj zase, če ne zame. Poskusi se prepustiti. Sprejmi, da je na svetu preveč naključij, da bi jih lahko nadzoroval. Da tvoj kažipot opozarja le na poti, ki jih želiš videti. Da krči možnosti. Morda se najini prihodnosti delno prekrivata. Če se kdaj slučajno srečava – pusti me v prepričanju, da je bilo namerno.

MNOŽINA

Prostor

Sobo ste spremenili v atelje in platna postavili pod okno. Platna, nedolžna platna, brutalno napeta čez leseni okvir. Popolna belina. Nihče si ni upal oskruniti tega. Ostala so nedotaknjena, neizpovedana. Naveličali ste se platen. Preobrazili ste jih v stole z visokimi naslonjali in postavili instalacijo. Nihče si ni drznil sesti. Za konec ste prevrnili pločevinke z barvami in zaklenili atelje. Madež na tleh. Madež, ki nevsiljivo opozarja, da korakov preteklosti ne morete skriti. Vlaga je spolzela s stropa in potrpežljivo čakala, da bi jo tla pobožala vase. Če ste preusmerili pozornost na like v ravnini, ki so skušali biti telesa v prostoru. Če ste opazili, da se je madež večal in širil in grozil, preden je popustil v objemu. Les je bil žejen od kričanja po vodi. Le več polen ste dodali ognju. Slišala sem vas iz sosednje sobe, na tisoče milj stran. Rekli ste, da bi radi nekaj slišali. Hoteli ste oceno svoje razstave. Ves dan s pogledom secirajte platna. Vso noč prespite na stolih. Žívite s svojo krivdo. Videli boste, da ste vi glavni krivci. Škoda prostora in časa. Takšna je moja ocena. Kličem dež, da spere barvo in vam opere možgane.

Nedelja

Ko ste bili majhni, so vas peljali v živalski vrt. Nedeljski izlet, so rekli. Roke ste stegovali skozi kletko, dlani pritiskali ob steklo, z mešanico občudovanja in usmiljenja zrli v živali. Ko ste bili majhni, so vas peljali v cirkus. Še en nedeljski izlet. Dlani ste imeli lepljive od sladkorne pene in bali ste se teme. Smejali ste se klovnom in zadrževali sapo ob akrobatih. Navdušeno ploskali tigrom, ki so skakali skozi ognjeni obroč, in slonom, ki so se vzpenjali na zadnje noge. Nihče vam ni povedal, da so nedeljski izleti ljubezniva laž. Ste se kdaj vprašali, kako so bile živali ujete? Ste razmislili o dimenzijah njihovih kletk, ko ste se s prsti oklenili ograje? Ste se spomnili, da se tigri bojijo ognja? Veliko bolj, kot je vas bilo strah teme. Ste poskusili izvedeti, s kakšnimi metodami so dresirali slone? Mnogo manj prijaznimi, kot so bili zavajajoči nasmehi klovnov. Tudi v svojih glavah imate živali. Ob nedeljskih izletih so praskale in grizle, mijavkale in renčale. Ničesar se niste naučili. Zrasli ste, v glavah zgradili jeklene kletke za svoje živali in jih zdresirali v poslušne organizme. Domala človeške. Živali v svojih glavah ste božali in hranili in bili zares človeški. Tako zelo, da ste svojo človečnost povzdignili in z njo poteptali veljavnost ostalih organizmov, ki so nekdaj bili živi. Zdaj samo obstajajo, prepuščeni na milost in nemilost. Pod strop ste obesili papirnate žerjave in v kot postavili posodo s plastično ribo. Živali v vaših glavah jih spremljajo s priprtimi očmi, vselej na preži. Nikoli jih ne dosežejo.

Odnos

So ljudje, ki jih nikoli več ne boste videli. Ne na tak način, kot do sedaj. Srečevali jih boste tu in tam, a to ne bodo ljudje, ki ste jih spoznali. Za katere ste mislili, da jih poznate. Hoja bo enaka, tudi obrazna mimika, celo glas. Naj vas ne zavede. Sprijaznite se, nihče ne more biti dvakrat ista oseba. Vsak je podvržen variacijam. Vse, kar se zgodi, jih oblikuje, vendar ne izoblikuje. Huje je, da ljudje v svojem bistvu – v majhnem skupku individualnega – ostajajo enaki. Le da tega ne veste. Ker bistva nikdar ne razkrijejo, samo globlje vase ga vsrkajo. Nazadnje sublimira zaradi premalo svetlobe in preveč pretvarjanja. Takrat je prepozno. Takrat niso več ljudje. Eden za drugim izginjajo. Ne tako nenadno kot preveč napihnjen balon. Bolj kot podobe, ki pozabljene ostanejo na močnem soncu. Sprva bledenje ni opazno. Naenkrat spominov ne morete več priklicati. Črna luknja vam grozi. Zato najdete, morate najti nove osebe. Da zapolnijo vrzeli. Ni enako, ne more biti, ne sme biti. Druge osebe in vi. Ste prepričani, da se sami niste spremenili? Se kdaj vprašate, kdo so oni? Da skrijejo vrzeli in črne luknje prebarvajo v bele. Na robovih se pozna. Stičišča ne lažejo.

Gozd

Sami zase ste razpršena elita nosilcev umetniškega ustvarjanja. Imate občutek za vzporedne svetove? Ali predobro poznate tistega v sebi? Zviška gledate na množice, ki umetnost enačijo s kulturo. Ki si mislijo, da bodo z obiskom muzeja ali knjižnice zapolnili praznino. Natrosite jim nekaj prahu, da jo površinsko prekrijejo. To je sodobna izgubljenost, empatija nikoli potrjenega iskalca, degradacija vrednot in stagnacija zaupanja. Iz besede abstraktno ste ustvarili nezadržno asociacijo spremenljivi umetnosti. Utrujeni od iskanja ste se umaknili v vzporedni svet in tam nekaj gozda vzeli za svojega. Iz zamrznjene, bedne prsti vstajajo drevesa. Bojevniki z razpokanim lubjem za občutek varnosti in ostrimi iglicami za pripravljenost na boj. Z ostrimi, mehkimi iglicami, ki jih nežna sapica odtrga. Se počutite kot zmagovalci, ko s sebe praskate zasušeno kri sovražnikov, ne vedoč, da se je poenotila z vašo lastno? Nikjer se ne izgubite tako zlahka kot v tem gozdu. Preproga iglic uduši nakane pobega in vrhovi spotoma preluknjajo oblake. Pozabili ste na resnični svet. Tukaj je premalo gozdov. Izsekavajo jih. Vodljive množice žejne peljejo skozi puščavo, obljubljajo oaze. Pošljite jim nekaj iglic, da jih shranijo v počrnela srca. Povejte jim, da niste več elita, temveč ljudje. S spominom na pozabljeno in potlačeno. Z vedenjem, da vsiljena perspektiva nikoli ni prava.

Beseda

Naučili so vas govoriti. Razločno so ponavljali besede, popravljali končnice, se pogovarjali. Naučili so vas brati. Potrpežljivo čakali na glasove, povezovali vaše zloge, z vašim prstom sledili besedam. Naučili so vas pisati. Črko za črko, spremljali so poteze, opozarjali na ločila. Končno ste bili množica opismenih. Znali ste povedati govor, prebrati razlago, napisati opis. Ste mislili, da so o tem razmišljali, da so to počeli z mislijo na vas, da so sploh kaj pomišljali? Ponavljali ste njihove stavke, brali njihove besede, pisali tisto, za kar ste mislili, da je vaše. Samo odmev ste, popačen, oddaljen odmev. Ne morem vam zameriti naivnosti in ne smem vas kriviti za nevednost. Jezik ni nič drugega kot orodje. Bolj prefinjen je kot kladivo in bolj nežen, a namen je enak. V glave vbiti resnico. Besede so žeblji, ki jih zabijajo v steno obstoja, da nanje obesijo podobe nasmejanih otrok, natančnih zemljevidov in zvezdnatega neba. Dopovedujejo vam, da je možno nadzorovati prav vse. Da sami odločate o tem, kako obstajate. Vem, da jim verjamete. Kako da ne. Vselej pravično resnico ste sami izgovorili, sami prebrali, sami zapisali. Komu verjeti, če ne samemu sebi. Kaj bo, ko žeblji zarjavijo, ko besede zgnijejo. Otroci bodo jokali, zemljevidi goreli, zvezde padale z neba. Še dobro, da ste izobraženi primati, ki znate uporabljati orodje.

Potovanje

Navadni turistični materialisti ste. Spominki so resda fizični dokazi vaše prisotnosti, a z odsotnostjo pravih spominov so ničvredni. Sčasoma si boste kupili toliko spominkov, da boste pozabili, na kaj bi vas naj spominjali. Izmed vas odbiram domačine. Ne potrebujem črte na pločniku, kot je tista v New Yorku, ki bi vas vnaprej ločila. Dovolj očitno je. Zlijejo se z okoljem, hodijo z namenom, ne zmenijo se za znamenitosti. Ne zavedajo se, kje živijo. In vi se ne zavedate, kje ste. Ne zares. Ulice ste zravnali s koraki in jim odvzeli dimenzije, znamenitosti povzdignili do razvrednotenja. Že dolgo ne potujete več zato, da bi videli svet. Potujete, da zbežite pred sabo. Da zdrsnete v pas vzporedne resničnosti, ki ga skicira razdalja. Sčasoma si vsa mesta postanejo podobna. Enak skupek zasidranega betona, ujetih dreves, turistov s fotoaparati, naveličanih domačinov, temperaturnih in časovnih razlik. Popoln produkt globalizacije. Energija ne nastane iz niča in ne moremo je uničiti. Človeštvo je skupek energije. Globalizacija se igra s tem. Spreminja energetske tokove, energetski presežek tukaj ustvarja na račun primanjkljaja tam. Ves svet se deli na tukaj in tam. Nočete takega sveta. Ne naredite ničesar, da bi ga spremenili. Bolje je imeti pokvarjen svet kot biti človek brez sveta. Vaša in moja rešitev bi bil perpetuum mobile. Stroj, ki nepretrgoma deluje v neskončnost, ne da bi prejemal energijo. Stroj, ki ne obstaja.

Prihodnost

Volilni molk prekinjajo laži. Vidim vas na posnetkih varnostnih kamer. Pločnik merite s koraki, odhajate na volišče, nosite zaprte dežnike. Ste vi ljudje, ki odločate o prihodnosti države? Kdo drug. Ste sploh ljudje? Nasedli ste obljubam preteklosti. Vdano prebirate stara pisma, zbirate znamke, na ovojnicah puščate svojo slino. Iz ulic ste se umaknili v dnevne sobe. Zdolgočaseno spremljate vzdihljaje mož s kravatami. Tudi pasivno kajenje ubija. Svetovne probleme prepuščate kvalificiranim. Oni krivdo valijo v obliko ogromne uničujoče krogle, ki jo spustijo po hribu navzdol. Nič več se ni dalo storiti, pravijo. Zavzdihnejo. Zavzdihnete. Ne pustijo vam dihati. Bleščeča prihodnost pred vašimi očmi izhlapeva in tanjša ozonsko plast. Niti pomežiknete ne. Vsako družbo se da kritizirati. Vse ljudi se da poteptati. Prijazno, z nasmehom izza govorniškega odra, z montažnimi načrti in zastonj obeskom za ključe. Ključe doma, ki ga nimate več. Živo mejo še zmeraj strižete na višino, ki ni sumljiva sosedom. Vestno ločujete odpadke in jih nastavljate za odvoz. Odkar ste izvedeli za goljufije verižnih pisem, pozabljate na nabiralnik. Dovolilnica za sanje se je izgubila med prispelo pošto. Vsak dan je nov dan, a noben ni jutri. Napišite pismo in ga naslovite nase. Pišite o vsem, kar želite povedati, a vam nihče ne prisluhne. Prebirajte ga po potrebi, lahko večkrat na dan. Ničesar ne morete izgubiti. Poslabša se vam lahko le na boljše.

Avtor: Janina Ulbl

<<< Janina Ulbl: Rdeče in zeleno

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!