<<< 2. del: Šestkovo učenje

 

Laška ukana

Kolona se je počasi vzpenjala iz meglenega morja prek vrhniškega klanca. Bojevniki so zaspano sopli v zoro, ki je bila za poletni dan nenavadno hladna. Danimir je, posajen na konja, opazoval obraze, kako so se kremžili. Njega je napolnjeval ponos, saj je ponovno stopal po bojni poti, na čelu čete knežjih zaprisežnikov v junaško vojno z Lahi. Kajti Lahi so spet glave dvignili. Ko so bili lansko poletje pri Podnanosu potolčeni, ni nihče pričakoval tako jadrnega okrevanja. Čarovniki in duhovniki niso v žrebih videli nič od tega. Kranjce je tako laški vdor v Vipavo, njihovo ropanje in požiganje močno pretreslo. A se je knez znal zbrati. Kratko je opravil z bojnim plesom, zaklal bogovom in sedaj vzravnano jezdil na čelu kače tisočerih borcev, misleč z grenkobo le dolžino, ki se je vrivala med kneginjo in njega. To ga je približalo številnim Kranjcem na pohodu.

Vojska je napredovala hitro, zastrta pogledom laških ogleduhov s tančico urnih fantov, ki so hodili daleč spredaj, pripravljajoč glavnini pot. Tudi Ajdar in njegova senca – Iztok sta bila izvidnika.

Zadihana glavnina je po surovem vzponu prek Planine vendarle zagledala v zelena polja postojnskega županstva. Knez je, prvič po dneh nepretrganega hoda, dovolil daljši odmor. Ker se sonce še ni odločilo stopiti izza obzorja, je vojsko tesno oklepal nočni hlad. Danimir je prepustil četo v varstvo Šestku in se sam odpravil h knezu. Vojskovodje in župani so bili že razjahali in se zapletli v razpravo. Redki od njih so pozdravili prihajajočega. Besedo je imel stari lisjak – vojvoda Avšič, kateri se ni in ni sprijaznil z dejstvom, da je pri velikanovi zapori na Hrušici stražila šibka četa. Neuspešno je prepričeval prisotne naj raje čakajo za dan, predno prek livad odprtih planejo, ko se bo stanje razbistrilo. Ker pa predlogov ni podkrepil s pojasnili, so ga tovariši s knezom na čelu zavračali prijazno a vztrajno. Sam Danimir, ki je ujel le rep razprave, je hitro doumel, da temeljijo vsi lisjakovi pomisleki na občutju starih okončin, ki se nikakor ni hotelo skladati z znamenji bogov in pa s podatki, ki so prihajali od izvidnikov. Lahi so se namreč, po uničenju Vipavskega, umaknili gor na Kras in tam razbijali, prepričani, da Kranjci ne morejo v taki naglici sklicati vojske zbora. Boris je na podlagi tega vedel, da je naj posrečen jasen in odločen udarec, ki bo padel prek nepripravljenega Laha v kar najkrajšem času. Danimir ni rekel nič, se pa je pridružil zboru naklonjenosti knezu z glasnim vzklikom. Vesel in ponosen, da je knežji predlog obveljal. Vojskovodje so se tako razšli, izdana so bila povelja, knez pa se je zadovoljen Danimirju posvetil. Nasmehnil se mu je ter ga povabil k sebi.

»Dane, videti si razpoložen. Kaj praviš, da se te za vodstvo da odpravi, ki bo šla pred nami in prevohala grmovje od tukaj do Razdrtega? Ajdar se je s svojimi ravnokar povrnil. Vzemi jih pa še koga če želiš in pojdi…«

Nato ga je prijel za ramo in zaupneje dodal: »Veš, saj ne, da ne verjamem božjim in tudi poročila, s katerimi nas pitajo izvidniki, spodbujajo, toda Aviščeve slutnje imajo svojo moč. Zato pojdi in preveri ali ni imel navsezadnje prav naš stari zvitorepec, čeravno bi vsi, vključno z njim samim radi videli, da se je motil.«

Danimir je prikimal: »Ne skrbi moj Boris, če se slučajno res izkaže, da so Avišča navdihnili nesmrtni, bom kar sam opravil z laško spako, tako da boste vi prišli le še na gostijo.«

Knez se je zasmejal in ga lopnil tja čez pleča.

»Dober si in vreden tvojega očeta. Morda bolj kot tisti, ki zdaj župan je, v ….,« je dejal zarotniško in ga takoj potem zapustil. Vtis zaključka je zažgal v zavesti Danimirja. Da je knez kaj takega izustil, to nosilo je veliko težo. Njegov starejši, zaletavi brat Vladimir bi kaj lahko storil neumnost, ko bi mu na ušesa sedle izrečene kneza. A naj bo kar hoče! Njemu, Danimirju, so bile dokaz, da delo in pogum, ki ga je bil kazal v preteklih letih, vendarle dobiva ceno. Zato ni potreboval veliko, da se je, prešeren vrgel nad nič hudega slutečega Ajdarja, kateri je ravnokar sestradan jemal iz tople brozge, ki jo je bil ponudil Šestko njemu in ostalim prišlekom. Udarec, ki ga je dobil po hrbtu, bi ga skoraj stal življenja. Komaj se je uspel odkašljati. To je ostale spravilo v smeh. Iztok je navdušeno zavpil: »Aj, gotovo imaš kaj junaškega za nas!?«

Danimir tako vesel, da se je še sam Šestko čudil, je prikimal: »Dragi Iztok, sam knez mi jo je podelil. Izbrati moram peterico junakov, da pojdejo v dolino prevohati za laškim smradom!«

Ajdar je premišljeno pogoltnil ves požirek pa dejal oblačno: »Pa kaj ni bilo dovolj, kar smo poizvedovali?«

Danimir z zanosom: »Bilo, bilo. Vendarle je modri Boris prisluhnil tudi skrbi starih Avšiča kosti. Vi ste namreč obrnjeni v daljavo, na Kras in v Vipavo pa vam bi kaj lahko izmuznila se sled v bližini.«

Ajdar, zdaj že očitno nejevoljen: »Veš kaj, ljubi bratranec. Na svoje delo se spoznam. Volk je volk, ne glede kod stopa. Če pa ti želiš, doli drezati v listje, kar daj, nihče ne brani. A jaz ostanem tukaj še vsaj debelo uro!«

Njegova nerazpoloženje ni Danimirja nič ganilo. Nadaljeval je močno kakor prej: »Kaj kot baba stokaš. Počival boš doma, ali pa v toplem grobu. Oprtaj zdaj se z opravo pa pojdimo. In ti Iztok pa Izidor, vaju, upam, ni potrebno prositi. Knez sam mi je naložil to nalogo!«

Preden je končal, je bil Iztok že na nogah. Izidor, ki je tekom zadnje zime ostal brez slednje rjave lise na košati bradi, je bolj okleval, a je vendarle vstal. Le Ajdar je trmasto sedel. Oglasil se je Šestko: »Ah daj no daj, dragi bratec. Saj vendar veš, da je na bojni poti počitek žensko opravilo. Prej ko odrinete od tod, prej se vrnete k moji kuhi.«

Besede so vendarle učinkovale in spravile Ajdarja gor. Danimir pa je za trenutek zmeden ogovoril Šestka: »Kaj, a ti ne pojdeš?«

Vrač je odkimal in pojasnil: »Vem o čem je tekla reč na posvetu vojvod. Stari Avšič je imel pomisleke in nasproti vsem dokazom jih tudi sam imam. Vso pot sem so se čudna znamenja pojavljala. Saj vem, kaj boš dejal in nisem jaz izbran, da kljuboval bi besedam starih svečenikov, ki so v vsem videnem videli božji blagoslov, toda stvari mi le miru ne dajo. Enostavno čutim, da je ta pretesna zame, da mi je kačja kneginja mesto odredila pri glavnini in ne med vašo odpravo. Zato ti bom pa četo pazil do vrnitve, prav?«

Sledila je tišina, ki je pričala o nelagodju družbe. Šestko se še nikdar ni izrekel proti sodbi knežjih svečenikov. In na njegove so se zbrani bolj zanašali kakor na prerokbe Perunovih duhovnikov. A Danimir, obseden s slavo, je z močnim glasom želel pregnati slabosti vse tovarišije. Dejal je: »Odlično, boljšega nadomestila zase si ne bi mogel izbrati!«

S tem je stopil k Šestku, ga prijel za desno in objel. Nenadejana ljubezen je vrača močno ganila. A kaj, ko je hranila strah v srcu vse od videnja čarobne skrinjice. Ni pokazal. Zadovoljno je pokimal in podelil vsem zbranim kačji blagoslov. Nato se je izvidnica odpravila. Hitrih nog so se spustili po pobočju in tabor vojske se je kmalu izgubil med debli starodavnih listavcev. Čez čas se je površje uravnalo in prišli so ven na pokošene postojnske travnike. Na desni so videli umazano-rjave obrise vaške, kako so se raztreseni v zaselkih raztresali proti zahodu. Na polju ni bilo živine ne ljudi. Še ptice so molčale. V Danimirjevih mislih se je že začelo oblikovati vprašanje, a ga je odgnal. Če so starci zbrani okoli kneza vedeli, da bo vse v redu, zakaj bi moral njega žreti dvom. Življenja ni bilo, saj je bil še mrak in močna slana. Samo norci bi bili sedaj odzunaj. Ob tem se je nasmehnil in pogledal za ostalimi. Iztok, ki se je bil spomladi ostrigel po Panonsko, je povsem osredotočen na korake hodil dalje in pazil, da je bil vsak njegovih gibov popoln posnetek Ajdarja. Za njim je bolj ležerno stopal Izidor, zaskrbljenimi očmi, upadlih lic. Danimir se je naprej obrnil, kjer se je smukal Ajdar. Njegov bratranec se je razvil v vodilnega sledilca.

Kakor sence so prečili lenobno Pivko. Do kolen premraženi zavoljo močne rose so se gnali v tek. Na vzhodu je sonce kukalo izza hribovij. Nanoški mogočni vrh je bil deležen prvih žarkov, toda ob njegovem vznožju so bile koče še vedno zapletene v nemogočo gmoto streh in krošenj sadovnjakov. Ajdar se je vrgel v travo. Ostali so posnemali in kot okamneli obležali. Vlaga je počasi vdirala v telo. Nad njimi se je trgala jasnina. Ko Danimir ni več strpel, se je splazil k bratrancu. Ne da bi pogledal, je ta zašepetal: »Krave.«

In res je Danimir zaslišal pritajeno vekanje goveda. Kakšno sranje?!

Drseč po trebuhu se jima je pridružil Iztok in zahteval pojasnil. Danimir ga je z znamenjem utišal in pokazal naj prisluhne. Med tem se je sonce rešilo vzhodnih senc.

Danimir je globoko v sebi slišal Šestkov glas. Vrač! Groza, ki se je v njem prebujala, si je nadevala strahotne obraze. Da bi jo odgnal, je v obupu dal povelja. Ajdar in Iztok naj pojdeta po levi, on in Izidor desni. Nobenega ustavljanja, dokler ne najdejo ljudi.

Četverica se je razpolovila in vsak par je nadaljeval po začrtani poti. Ukrivljenih hrbtov in ob pomoči rok sta Danimir in Izidor napredovala proti stavbam. Zdaj je bilo presunljivi stok moč slišati brez truda. Danimir se je kot bes zagnal do prvih sten, se stisnil k lesenim brunom in zamrznil. Izidor za pètami. Pokuka za vogal, a je bilo dvorišče zapuščeno. Okoli so ležale počene posode, črepinje in prevrnjene košare. V blatu so se videle stopinje. Danimir je izvlekel meč in se približal skednju iz katerega so se oglašala trpeča bitja. Stopil je na prag in odpahnil duri. Najprej je videl le revno migetanje, a ko so se oči navadile ni bilo več dvoma. Med preplašenimi kravami so se v rahlem vetru gugala strašila. Bila so mrtva in visela s stropov. V podobi trupel domačinov.

Za njim se je razlegel krik. Sredi dvorišča je stal ves zaprepaden Iztok. Zagledan v iznakaženo telo nesrečne belouške. Panika je planila nadnje – šavsnila – bobnenje – črt.

Danimir je spustil previdnost in se vrgel v beg. Ajdar je zaklical nekaj, a je kmalu sam tekel na življenje in smrt. Lovil je mrzlo sapo, skočil v Pivko, da je ozko brizgnilo, ter se zadrl v nasprotni, mrzki breg. Veter je na ušesa nosil strašnih hrupov. Od Postojne je odzvanjalo bleščeče jeklo polno krikov. Videti je bilo črnino laške gmote, ki se je kot hudournik spuščala nad kranjske vrste. Danimir in Ajdar sta si izmenjala preblisk in kljub odporu se je Danimir pognal v boj! Kmalu so dosegli živo mejo, ki jih je ločila od kraja prizorišča. Danimir je obstal trenutek v zavetju. Pred njim se je odvijal; boj za obstoj! Zid lesenih ščitov, ki so ga bili rojaki gor postavili, je trepetal pod silnimi udarci laških besov. Nad glavami so božji prapori v obupu plapolali, bodreč z vso silo tragične junake. Ajdarjev klic se je zazdel strahotno daleč.

»Prekleto sranje Danimir, saj krvavice delajo iz njih!!«, je zavpil bratranec in že je bil na travi, streljajoč puščice v sovražnika. Iztok tik za njim, glasno vpijoč nesmisle. Ko je nazadnje še Izidor skočil na plano, se je Danimir otel mrtvila. Pogledal je; bi prepoznal katerega od praporov? Očitno so se v skrajni sili tudi starešine in vojvode udarili v zmešanemu klanju pešcev, da ni bilo mogoče razločiti posameznikov med šlemi in krvjo napadenih rojakov.

»Prekleta pizda, Danimir!,« se je Ajdar spet zadrl. Zdaj je Danimir poskočil. Pognal se je z izdrtim mečem.

»Kam!?,« je begal Iztok. Danimir je stegnil roko predse: »Laški psi bi radi okoli našega zidu! V bok se jim zarijmo! Jih zmedemo, da se načrt podre! Gremo!«

Vihteč svoj meč je planil. Zdaj, po odločanju, je lažje. Kar je počel sedaj, je bilo nevarno, vendar je vsaj vedel, kaj mu je storiti. Saj ne, da bi ga bilo zato manj strah, le udje so bili spet voljni. Ko je namreč prej, v vasi videl laško bogokletstvo, je um hromel. Stemnilo se bilo je pred očmi in takrat bi ga lahko vsak paglavec pobil kot psa! A zdaj je v redu. Zdaj bo spet stal z ramo ob rami s Šestkom in vrač bo odgnal bolezenske strahove.

Premagoval je polovico poti – predolge, ki ga je ločila od hrbtov laških borcev, ko ga je spodneslo tresenje podlage. Ajdar, ki je sopel kakor slap, se je bil takoj ustavil. Strahotno je zaklel in se obrnil v levo. Nadnje se je usipala izrojena laška truma.

V resnici so se težko oboroženi laški psi, visoko na mogočno okovanih, črnih konjih, le v počasnih, dolgih skokih bližali. Iztokov vzklik poblaznelega strahu je razpotegnjeno zvenel in se izgubljal daleč prek poljane. Stari Izidor se razkorači, zapiči pete globoko v travnato podlago ter se, z obema rokama krepko za meč, pripravi silnega naleta smrti, ki se mu je bil obetal. Danimir je vedel. Vsa ta grozeča upočasnitev gibov, grbančenj mišic, pena, je pomenila le eno. Komaj najdeni pogum se je zdrobil kot lobanja gnusnega dojenčka. Na svet se je zgrnila črna odeja groze. Poblaznelo je zarjul. Odvrgel meč. In tekel.

Avtor: Anton Jurinčič

<<< 2. del: Šestkovo učenje

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!