Otožnost seda iz vetrov mi na ramena,
sključena iščem škatlico veselja v sebi,
življenje nam nameče kdaj na pot polena,
sežem v srčne žepe, všila sem jih – tebi.

Strgani so, scefrala jih je burja,
ki je med trajanjem steze poledenela,
ko ti si bil v temačnih kotih, jaz hiteča furja,
drug mimo drugega  molče zvenela.

Vzamem iglo in vdenem nit, predolgo skrito,
zašijem strgano, lovim  nežnost  za naju,
ko sežeš z roko,  me najdeš toplo in odkrito,
srečava se na  izbledelem, senčnem  kraju.

Potrga se podloga, vse se razpara, veter raznaša,
travnike, kjer sva ljubila, čez noč prekrije belo inje,
če roka se dotika le prahu, te čas naenkrat vpraša,
zakaj si oslepela v obleki dobre gospodinje.

pi - irena p.