Lastovice
Ko naju ni.
Kot tiste kapljice vode
z odsevi neba sva.
Tako lahko te je zgrešiti.
Skoraj se ne spomnim,
kje v ukrivljenem prostoru
položiti roko na steno,
da se odprejo nevidna vrata.
Pod kožo
sem ti pustila dlani.
Ah, kaj.
Kaj potem,
če se težko pobirava s tal,
le izbrušena opilka ničesar.
Tako preprosto je
odpirati knjige
in v belino naseliti krošnje, ki pojejo.
Vseeno, vseeno je.
Ne boj se.
Samo jesen ti teče v žile.
In prestrašene, izgubljene lastovice,
ki letijo nad nama.
"... krošnje, ki pojejo .. " Čudovito, Majda ...
Kako mehka in polna pesem. Čestitke!
Lp, mm.
Kot ples odpadajočih listkov, ki se preobračajo v zraku, ko jim v ožilje priteče dovolj jeseni - simboličen, melanholičen nokturno. Čestitke,
Ana
MM, hvala, :), vesela!
Urednica Ana, hvala za vivace črtic :)
Lep pozdrav obema!!!
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 10. 10. 2014 ob 01:04
- Prebrano 869 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 670.04
- Število ocen: 22