Odprti popek se

preda življenju. Prišel

je pomladni čas.

V brezbrižnih jutrih

neskončnih šelestenj

zelenim in zorim.

Sam, med tisoči enakih

podrhtavam v zvokih

ptičjih simfonij,

ljubim se s soncem

in igram s svetlobo.

Mladosten in razigran

v ogledalih juter umivam

svoj obraz.

Prisluhnem deblu.

Ne, kapljice rose ne morejo 

postati solze.

Zažarim v barvah

zahajajočega sonca in

upiram pogled v nebo.

Je že čas?

vprašam ledene oči slane,

ki me prebadajo s črnimi pikami.

Bolečina...

Je že čas?

vprašam mrzli veter,

ki mi lomi prste in me vrtinči

skozi krošnjo življenja.

Osamljenost...

Zadnji ples, neslišen

rdeči krik. Bel konec.

Umrl sem, da bi ponovno

zaživel.

branka