V zakrčenosti
obvisiš pod stropom.
Glava ti
ohlapno binglja
in z nogami si še vedno
nekam pričvrščen.
Ne maraš tal.
Niti tujih poti.
Raje se zariješ v temo
in z jezikom tipaš ozračje.
Razpiraš megličaste trakove
in jih cefraš v tanke črte.
Prebadaš črnino,
ki leze mimo vegastih hiš
in se ovijaš v močvirnato polt.
V mraku vidim
kako utripa tvoja
perut
in preko strešnih tramov se ovija misel.
Šepetaje vstopa v izsesano telo
in pospešuje ritem
utripajoče pesti.
Bravo Essentia, zelo lepa pesem, mi da misliti! Podčrtam takoj:)
ja!
še ena odlična!
Čestitke,
lp Neni
Odlična pesem, bravo
lp Branka
Petja, Neni, Branka, najlepša hvala za dotik.
Lep dan,
Essentia
Zanimiva in skrivnostno vabljiva. Hm, zadnja dva verza (dodata kaj novega ali le povzemata?)?
Lp, Ana
Misliš, da ta pesem potrebuje povzetek? Meni se zdi, da ne.
Lp, Ana
Pesem, ki osvetljuje mrak in bitje teme, ki je lahko zunanje ali notranje. Besedje pesmi je sveže, barvito in zanimivo in smelo riše na platna bralske domišljije. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!