Vrane v črnem

sajastem perju

širijo svoje ptičje roke

trdno stojijo

ne premakne jih cesta,

ona spremenijo njo.

Skačejo in zasedajo

kar si prej nihče ni upal,

niti zdaj izginjajjoči golobi ne.

Samo da golobom sem drobila kruh

in čakala kdaj bo kdo priletel na roko

(nihče od njih ni)

zdaj samo vrane kraljujejo

in ljudje vljudno v razdalji.

Verjetno ne razumejo,

kakor tudi jaz ena od njih ne.

Le kam so šli vsi golobi.

IŽ-lev