Res čudno je napravljen tale svet,
Posebno, če se vanj rodiš poet.
Bi moral pridno zbirati kovance,
A ti sestavljaš rime, verze, stance.

Umesiš v vsako pesem košček sebe,
Razgaljaš se, razdajaš brez potrebe.
Kričiš v frekvenci, komaj komu slišni.
Posedaš vselej v kamrici prepišni.

Kjer ni ničesar, mrvice pobiraš.
Kjer cesta ravna je, ovinke ubiraš.
Kjer drugi grejo kot po maslu mimo,
Udiraš se, utapljaš v globočino.

Denar ni mar ti in ne premoženje.
Za čudne cilje mečeš stran življenje.
Kogà na svetu, prosim te, pa briga,
Da končno je izšla ta tvoja knjiga!?

Aleksandra Kocmut - Kerstin