Samoumevna
nihče ni slišal
tvojega glasu
si sploh še tu
ali se že vračaš
proti izhodu
pročelje
je zabrisano
vetrovi ne čakajo
in ne usmerjajo korakov
le drobtinice padajo
z vlažnih dlani
na kamen rišejo
minljive podobe
nihče ni slišal
tvojih besed
obkroža te odmev
hladnih dvorišč
Krasn ... tako sem rekla, ko sem prebrala pesem.
lp, ajda
Ajda, me veseli, da si prebrala tako kot si. Hvala ti.
LP, mcv
Všeč mi je, ker je po eni strani tako jasna, po drugi tako odprta, da prav vabi v večpomenske interpretacije - je samoumevna svetloba, senca, zemlja, ženska ...? Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 02. 10. 2014 ob 12:54
- Prebrano 952 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 770.13